Aquashop
Fishbox
MrPet
Združenje Gojiteljev Diskusov

zaTelebane2

Revija

SAM 2013

Preberite novo izdajo revije SAM, kjer boste našli marsikatero zanimivost iz sveta akvaristike.

Prijava

Članki

VSE KAR MORATE VEDETI O RIBJI HRANI

  1. HRANA IN HRANILNE SNOVI

Hrana je sestavljena iz hranilnih snovi. To so snovi, ki jih lahko žival izkoristi za opravljanje določenih telesnih funkcij. Vsaka hrana, ne glede na to ali izhaja iz rastlinskega ali živalskega izvora vsebuje VODO in SUHO SNOV. Vodo predstavljajo snovi, ki med sušenjem izhlapijo, torej, voda, hlapne kisline in alkohol. Suha snov je sestavljena iz organske ter anorganske snovi. Med organsko snov spadajo MAŠČOBE, BELJAKOVINE, OGLJIKOVI HIDRATI, VLAKNINE in VITAMINI. PEPEL predstavlja anorgansko snov, sem sodijo minerali, pesek in glina. Pesek in glina predstavljata nečistoče. Podatke o hranilnih snoveh najdemo na vsaki embalaži, do njih pridemo s pomočjo metode ki jo imenujemo weendska analiza. Toda sama analiza nam o kakovosti hrane ne pove dosti, zato pri oceni kakovosti hrane poleg analitske sestave preverimo tudi sestavine. Weendska analiza ni natančna, saj pod beljakovine prišteva vse organske snovi ki vsebujejo dušik, pod maščobe pa vse snovi, ki so topne v etru. Prav zato uporabljamo izraz surove beljakovine, ali surove maščobe. Običajno proizvajalci besedo »surove« na deklaracijah kar spustijo, kar je zelo nerodna zadeva, sploh če hrana v resnici vsebuje manj beljakovin kot je navedeno na deklaraciji. Točno količino beljakovin ali maščob lahko ugotovimo s posebnimi testi, ki pa niso v sklopu weendske analize, zato jih proizvajalci ne izvajajo.

HS

Slika 2: Sestava hrane glede na hranilne snovi. Hrana je lahko rastlinskega ali živalskega izvora, predelana ali surova, ne glede na izvor ali vrsto vsebuje iste hranilne snovi, vodo, pepel, beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, vlaknino in vitamine. Razlika je le v vsebnosti vsake posamezne hranilne snovi. Rastlinska hrana vsebuje bistveno več vode, surove vlaknine in ogljikovih hidratov kot hrana živalskega izvora, ki vsebuje več beljakovin ter maščob.

Vsaka embalaža hrane mora biti opremljena s podatkom sestavin ter s vsebnostjo hranilnih snovi oziroma weendsko analizo. Proizvajalec si lasti pravico, da lahko sestavine ki so navedene na embalaži nihajo do 20%.  S tem se zavaruje v primeru kadar se rezultati, ki so navedeni na embalaži ne ujemajo z rezultati neodvisnih raziskav. V praksi to pomeni, da lahko kdor koli hrano odnese na testiranje in rezultati so lahko različni do 20 %. To je kar veliko odstopanje, zato večina neodvisno testiranih hran ne presega te vrednosti, kljub temu pa je kakovost hrane vprašljiva saj poraja dvom, ali proizvajalec res stoji za temu kar deklarira. Običajno proizvajalci odstopanje prepišejo kar sestavinam, saj ne morejo sproti kontrolirati koliko hranilnih snovi vsebuje vsaka posamezna sestavina in prav v tem je težava. Če bi proizvajalci vedno uporabljali kakovostne sestavine, potem do odstopanj ne bi prišlo. Nabava sestavin je povezana z njihovo ceno, kakovostnejše sestavine so dražje, njihova kakovost pa se meri v vsebnosti beljakovin. Beljakovinske komponente, so najdražje sestavine za izdelavo hrane. Pri izdelavi ribje hrane uporabljamo predvsem ribjo moko, ki lahko po vsebnosti beljakovin zelo niha od tega pa je odvisna njena cena. Cenejša moka vsebuje več pepela in manj beljakovin, saj je pretežno narejena in kosti. Kljub temu da rezultati weendskih analiz ki so navedeni na embalaži proizvajalca niso točni pa je to podatek, ki ga potrebujemo za oceno kakovosti hrane. Prav zato vedno kupimo samo tiste hrane, ki imajo jasno napisane sestavine in vse podatke  o weendski analizi. Pri weendski analizi lahko manjka največ en podatek, kar pomeni, da morajo bit navedenih vsaj pet hranilnih snovi. Na policaj sem zasledila kar nekaj hran, kjer manjkata dva podatka, pri takšni hrani je nemogoče izračunati njeno kakovost, nekaj hran pa weendske analize sploh nima. Največkrat manjkata podatka o pepelu ter ogljikovih hidratih. V takem primeru imamo samo dve možnosti, ali zaupamo proizvajalcu, ali pa se hrani raje izognimo.

Slika3

Slika 3: Embalaža je opremljena s podatki o sestavinah ter vsebnostjo hranilnih snovi. Če embalaža te podatke ne vsebuje, potem svetujem, da se o njih pozanimate preko spleta, saj mora biti osnovna analiza neke hrane javno dostopna. Če podatki niso dostopni niti preko spleta, potem lahko opravičeno sumimo, da nam proizvajalec poskuša nekaj prekriti.

slika4

Slika 4: Primer embalaže, kjer manjka del weendske analize. Manjka podatek o vsebnosti ogljikovih hidratov ter vsebnost surovega pepela. Glede na to, da hrana vsebuje žitarice, ki vsebujejo veliko ogljikovih hidratov bi ta podatek moral biti na voljo. Ko seštejemo odstotke ostalih hranilnih snovi vidimo, da nam proizvajalec poskuša prekriti kar 34 % sestave njegove hrane. V teh 34 % se skriva vrednost ogljikovih hidratov ter pepela, ki je ne moremo izračunati, brez teh podatkov pa ne moremo določiti kakovost hrane.

OCENA KAKOVOSTI HRANE S POMOČJO WEENDSKE ANALIZE

Morda ste se med prebiranjem prejšnjih strani spraševali, zakaj je weendska analiza sploh pomembna in kako lahko z njeno pomočjo preverimo kakovost hrane. Da vam bo lažje razumeti pomen weendske analize, si poglejmo na primeru.

S pomočjo weendske analize lahko naredimo hitro oceno hrane, ali pa vzamemo v roke list papirja, svinčnik in kalkulator. Kakovost vendske analize preračunavamo s križnimi računi. Za primer nam bo služila osnovna hrana v lističih. Na hrbtni strani etikete poiščimo podatke o sestavinah ter sestavi.

5
 
 
 

Slika 5: Podatki o weendski analizi hrane na zadnji strani etikete. Zanimivo pa je, da je so za to hrano na uradni spletni strani proizvajalca navedeni drugačni podatki, zato bom za izračune uporabila podatke, ki so navedeni na njihovi uradni spletni strani, saj je moja embalaža starejša.

Podatki o weendski analizi:

Voda 6. 7 %                               

Surove beljakovine 46, 2 %

Surove maščobe 8. 9 %            

Ogljikovi hidrati 23. 65 %

Surove vlaknine 3. 5 %

Pepel 11. 05 %

_________________________________________________

SKUPAJ 100 %

VODA 6.7 %

SUHA SNOV (Surove beljakovine 46, 2 %, Surove maščobe 8. 9 % , Ogljikovi hidrati 23. 65 %, Surove vlaknine 3. 5 %, Pepel 11. 05 %) 93. 3 %

Iz danih podatkov lahko izračunamo da hrano sestavlja 6.7 % vode in 93. 3 % suhe snovi. To pomeni, da en kilogram te hrane vsebuje 67 g vode in 933 g suhe snovi.

Koliko g posameznih hranljivih snovi pa vsebuje 1 kg hrane? Predpostavimo, da je 1 kg enak 100 %, zaradi lažjega računanja kilograme pretvorimo v grame, 1 kg = 1000g, iz tega sledi:

1 kg = 1000 g = 100%

1 kg hrane torej vsebuje:

Voda = 67 g

Surove beljakovine = 462 g

Ogljikovi hidrati = 236. 50 g

Surove maščobe =  89 g

Surove vlaknine =  35 g

Pepel = 110.50 g

___________________________________________________

SKUPAJ = 1000 g oziroma 1kg

Ker analiza vsebuje podatek o vsebnosti vode vemo, da ti podatki veljajo za kilogram sveže snovi. V prebavilih se sva voda izloči skozi stene želodca, kar pomeni, da živali ne prebavljajo sveže snovi, ampak suho snov. V primeru da nas zanima, koliko gramov hranilnih snovi živali dobijo iz neke hrane moramo hranilne snovi preračunati na vsebnost v suhi snovi. Pri tem nam pomagajo podatki iz analize sveže snovi.

V našem primeru suha snov predstavlja 933 g v 1kg sveže snovi oziroma 93. 3 %.

Suha snov = sveža snov – surova voda

Suho snov sestavljajo organske ter anorganske hranilne snovi, to so surove beljakovine, ogljikovi hidrati, surove maščobe, surove vlaknine ter pepel, ki predstavlja anorgansko snov.

Za primerjavo si poglejmo kakšne so vrednosti hranilnih snovi v enem kilogramu suhe in v enem kilogramu sveže snovi. Formule in navodila za računanje najdete v prilogi na koncu članka. Vrednosti na suho snov računamo samo v primeru ko nas zanima koliko hranilnih snovi žival zaužije pri določeni količini hrane ki jo poje. Ker so količine zaužite hrane pri ribah majhne ne moremo dobiti točnega podatka, lahko pa dobimo podatek o količini hranilnih snovi v enem odmerku hrane.


tabela 1

Tabela 1: Vsebnost hranilnih snovi v enem kilogramu sveže snovi in v enem kilogramu suhe snovi. Da lahko preračunamo, ali hrana zadostuje ali presega potrebo po hranilnih snoveh moramo upoštevati vrednosti, ki se nahajajo v suhi snovi.

Vrednosti ki jih preračunavamo na suho snov so vedno nekoliko višje, zato ker je v njih odvzeta voda. Iz podatkov v tabeli izračunamo, da riba ki zaužije en kilogram suhe snovi, iz nje dobi 495. 18 g surovih beljakovin, 95. 40 g surovih maščob, 253. 50 g ogljikovih hidratov, 37. 51 g surovih beljakovin in 118. 44 g pepela. Iz teh podatkov izračunamo, koliko hranilnih snovi ribe dobijo v enem obroku oziroma v enem odmerku. Če riba poje 5 g te hrane iz nje dobi 4. 70 g suhe snovi v kateri je približno 2.31 g surovih beljakovin, 0.45 g surovih maščob, 1.20 g ogljikovih hidratov, 0.20 g surove vlaknine in 0,55 g pepela. Ker so obroki pri ribah zelo majhni je pomembno, da so razmerja med hranilnimi snovmi ustrezna beljakovine pa izhajajo iz kakovostnih virov. Poglejmo, če 5 g te hrane ustreza potrebam vsejedih rib. V 0. 49 gramih suhe snovi je 50 % surovih beljakovin, 9.6 % surovih maščob, 25.32 % ogljikovih hidratov,

3.9 % surove vlaknine in 11.70 % surovega pepela. Če te odstotke primerjamo z weendsko analizo na embalaži opazimo, da so te vrednosti višje, kar je normalno, zdaj lahko dobljene rezultate primerjamo s spodnjo tabelo in preverimo kako hrana ustreza potrebam rib. Takoj opazimo, da vsebuje preveč maščob, saj je maksimalna dovoljena vrednost 8%, ta hrana jih vsebuje že skoraj 10 %. Glede na odstotek beljakovin je ta hrana primerna za mesojede ribe, saj s 50 % beljakovin presega dnevne potrebe rastlinojedih ter vsejedih rib, s tem pa tudi ogroža njihovo delovanje ledvic.  Pomanjkanje surove vlaknine je značilno za večino industrijsko predelanih hran, ta hrana vsebuje le 3.9 % vlaknine, kar je premalo za potrebe odraslih rib. Vrednosti ogljikovih hidratov niso presežene, prav tako pa niso presežene vsebnosti pepela. Prišli smo do ugotovitve, da ta hrana ni najbolj primerna za rastlinojede ali vsejede ribe, saj bi lahko s hranjenjem ogrozili zdravje naših rib. Kljub temu proizvajalec navaja, da je ta hrana popolna mešanica za vse okrasne okrasne ribe.
 
tabela2
 

Tabela 2: Potrebe po hranilnih snoveh pri posameznih vrstah rib glede na suho snov. Na podlagi te tabele lahko izračunamo, ali naše ribe v obroku zaužijejo dovolj hranilnih snovi, ali pa jih morda presegajo. Pomanjkanje hranilnih snovi povzroča različne zdravstvene težave, zaostanke v rastli ali deformacije ribjih mladic. Običajno se v komercialno predelani hrani srečujemo s pomanjkanjem surove vlaknine, ki povzroča zaprtost ter napihnjenost. Pomanjkanje določene hranljive snovi lahko nadomestimo s prehranskim dodatkom. Tudi presežki hranljivih snovi so enako nevarni, predvsem pri ogljikovih hidratih, beljakovinah in maščobah. Ta vrsta presežkov je značilna za industrijsko pripravljene hrane in povzročajo celo vrsto zdravstvenih težav vključno z odpovedjo ledvic in jeter.

POTREBE PO HRANILNIH SNOVEH IN NJIHOV POMEN

Živali s hrano vzdržujejo osnovne življenjske funkcije. To naredijo tako, da iz hrane izkoriščajo posamezne hranilne snovi, te imajo v telesu točno določeno funkcijo. Razmerje med posameznimi hranilnimi snovmi je zelo pomembno, saj določa kakovost hrane oziroma njeno primernost za posamezno vrsto. Rastlinojede ribe v svojih obrokih potrebujejo manj beljakovin kot mesojede. Preveč ogljikovih hidratov v prehrani mladic se odraža v slabši rasti, prebitek beljakovin pa vpliva na kakovost vode. Rastlinojede ribe imajo drugačne potrebe kot mesojede, vsem pa je skupno, da hranilne snovi pridobivajo iz šest skupin hranljivih snovi, beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, surove vlaknine, vitaminov in mineralov.

Voda

Vsaka rastlina ali žival vsebuje vodo, praviloma hrana rastlinskega izvora vsebuje več vode, kot hrana živalskega izvora. Toda to pravilo v predelavi ribje hrane ne drži, saj se za predelavo uporablja žita ter vodne živali. Načeloma voda komercialni ribji hrani ne igra veliko vlogo, moramo pa biti pozorni, na vsebnost vode v suhih hranah. Višje vrednosti vlage vplivajo na razvoj plesni ter s tem pospešijo kvarjenje. Vedno izberemo suho hrano ki vsebuje manj kot 8% vlage oziroma če izberemo hrano z večjo vlažnostjo, jo kupimo v manjši količini. Največji delež vode vsebujeta zamrznjena in sveža hrana. Pri zamrznjeni hrani lahko odvečna voda, ki nastaja pri odtajanju predstavlja težavo, zato zamrznjeno hrano pred hranjenjem vedno odtalimo, odvečno vodo pa zavržemo. Pri suhih hranah lahko za kontroliranje vlažnosti k hrani dodamo silicijev dioksid, ki bo nase vezal vso vlago, hrani pa bo zato dalj časa sveža. Uporabimo le silicijev dioksid, ki je namenjen za uporabo pri shranjevanju živil, ali pa ga ustrezno zaščitimo, da ni v neposrednem kontaktu s hrano. Običajno se s silicijevim oksidom srečamo pri nakupu novih čevljev, kjer sta poleg zaščitnega papirja priloženi tudi dve vrečki z napisom »silica gel«. Načeloma lahko uporabimo tudi te vrečke, vendar moramo preprečiti da se ne dotikajo hrane.
 
silica
 

Slika 6: Silicijev dioksid, bolj poznan pod komercialnim imenom »Silica gel« je sredstvo ki nase veže vlago. Z njegovo pomočjo lahko ohranjamo ribjo hrano po odprtju dalj časa svežo, saj nase veže vso vodo ki pride iz zraka vsakokrat ko odpremo pokrov. Tehnika je zelo primerna za liofilizirano hrano, ki se ob stiku z vlago hitro pokvari.

Pepel

Pod besedo pepel razumemo vse kar je ostalo pri popolnem izgorevanju neke hrane. To pomeni, da je zgorelo vse kar ni organskega izvora. Rezultat takšnega izgorevanja je siv ali bel pepel. Črn pepel ali saje so znak nepopolnega izgorevanja. V to skupino hranilnih snovi spadajo vse nečistoče in pomembni minerali. Pri zažigu hranilne snovi si želimo, da pepel vsebuje čim manj nečistoč, peska in gline in čim več  mineralov kot so kalcij,  natrij, magnezij, selen, silicij, cink.... Običajno minerale v ribjo hrano dodajajo v obliki ribjih kosti, oziroma ribje moke, saj so dober vir kalcija in fosforja, vsebujejo pa tudi ostale pomembne elemente kot so žlezo, jod, cink, magnezij. Pepel je hranilna snov ki mora predstavljati najmanjšo vrednost analize. Na žalost večina komercialnih ribjih hran vsebuje zelo visoke vrednosti pepela, ki so posledica nečistoč, predvsem peska in mivke, ki se nahaja v školjkah ter želodcih rib, ki se uporabljajo za predelavo v ribjo moko. Ker pri sežigu kosti ali školjčnih lupin nastaja veliko pepela, lahko na podlagi rezultatov analize sklepamo kakovost ribje moke ki se je uporabila za predelavo hrane. Visoke vrednosti pepela pomenijo, da so ribjo moko predstavljale predvsem kosti ter drobovina in zelo malo mesa, takšna moka ima slabo hranilno vrednost, kar se odraža tudi v kakovosti hrane.

Surove beljakovine

Na deklaraciji bomo zasledili le podatke o surovih beljakovinah, to pomeni, da so v rezultate zajete vse spojine ki vsebujejo dušik. Sem spada tudi amonijak, nitrati, nitriti in številne druge dušikove spojine. To je zelo pomembno, saj weendska analiza kot beljakovine obravnava tudi spojine ki to niso. Primer tega je sečna kislina (C5H4N4O3), ta spojina ni beljakovina, vsebuje pa veliko dušika. Če 1kg sečne kisline spustimo skozi beljakovinski test, ki ga uporabljamo za klasično weendsko analizo pridemo do ugotovitve, da vsebuje skoraj 3g surovih beljakovin. Klasična weendska analiza nam torej ne da zanesljivega podatka o vsebnosti beljakovin, kar dobro vedo tudi proizvajalci, ki z različnimi dodatki, ki vsebujejo dušik navidezno povečujejo vsebnost beljakovin v hrani.

Če bi želeli prave podatke o vsebnosti beljakovin bi se morali postopka testiranja hrane lotiti drugače, kar pa že presega osnovno weendsko analizo.

Prave beljakovine so za telo zelo pomembne, vsebujejo približno 16 % dušika in 53 % ogljika, poleg teh dveh elementov vsebujejo tudi železo, žveplo, kisik in vodik. So gradniki in opravljajo različne funkcije. Pomanjkanje beljakovin se kaže v slabi rasti ter slabem imunskem sistemu, toda tudi preveč beljakovin v obroku je škodljivo. Dušikove spojine ki nastajajo ob razgradnji odvečnih aminokislin škodujejo funkcijam ledvic, jeter in drugih organov, pri mikrobni prebavi pa motijo delovanje bakterij kar povzroča nastanek rakotvornih snovi. Preveč beljakovin vpliva tudi na kvaliteto vode, saj se neprebavljene beljakovine izločajo z blatom, kar pomeni da blato vsebuje več dušika, več dušika v iztrebkih pa pomeni več hrane za bakterije v filtru, pri čemer nastajajo  škodljive snovi, ki lahko v preveliki količini povzročajo težave. Zato je zelo pomembno, da hrana ne preseže priporočenega dnevnega vnosa beljakovin. Za mladice naj bi obrok vseboval 50 % beljakovin, hrana za vsejede ter mesojede ribe približno 45 %, rastlinojede ribe pa naj bi v svojih obrokih zaužile le od 15 do 30 % beljakovin.

Surove maščobe

So vse snovi ki so topne v etru, poleg pravih maščob weendska analiza zajame tudi rastlinske voske ter eterična olja. Zelo zanimivi so nekateri rastlinski voski, ki poleg gliceridov vsebujejo tudi dušik, zato se v analizi pojavljajo dvakrat, prvič v beljakovinskem testu, drugič pa v maščobnem, kljub temu da ne spadajo v nobeno omenjeno skupino. Prave maščobe so gliceridi maščobnih kislin s karboksilno skupino (-COOH) na koncu. Glede na to ali so vezi med ogljikovimi atomi enojne ali dvojne govorimo o nasičenih ali nenasičenih maščobnih kislinah. Živali lahko maščobne kisline neposredno izkoriščajo kot vir energije. V prehrani rib je zelo pomembno da so te maščobne kisline nenasičene. Naravni vir teh maščobnih kislin so alge in plankton, rastlinojede ribe nenasičene maščobne kisline dobijo direktno iz alg, mesojede pa iz planktona in živali ki jedo plankton. Izkoriščanje maščob v telesu je edinstveno, saj se maščobne kisline, ki jih živali pojedo direktno naložijo v njihov organizem, na podlagi maščobno kislinske sestave neke živali lahko torej ugotovimo s čim se je prehranjevala. Ta fenomen je zelo pomemben pri vzreji živali za meso, gojene ribe namreč zaradi slabe kakovosti hrane, ki je revna na nenasičenih maščobnih kislinah vsebujejo več nasičenih maščobnih kislin, kar jih naredi enakovredne ostalim vrstam mesa kopenskih živali. Kakovostna ribja hrana za mesojede in vsejede ribe naj ne bi presegala 8 % maščob, v hrani, za rastlinojede ribe pa naj bi bilo maščob manj kot 3 %. Prebitek maščob se kaže v odpovedi jeter ter prezgodnji smrti. Vse ribe so občutljive na maščobno tkivo ki se nahaja v mesu sesalcev ali ptic, zato jih nikoli ne hranimo s hrano ki vsebuje goveje srce, mesno moko ali perutninsko meso. Na embalaži ribje hrane običajno ni navedeno kakšne maščobe ali razmerja med maščobami hrana vsebuje, zato lahko samo upamo, da je ta sestava primerna. Za prehrano živali so posebej pomembne večkrat nenasičene maščobne kisline, ki jih organizem sam ne more sintetizirati. Večkrat nenasičene maščobne kisline delimo v dve veliki skupini Ω 6 in Ω 3. Sem spadata zelo pomembni maščobni kislini, linolna (Ω 6) in linolenska (Ω 3) maščobna kislina. Ti dve maščobi igrata zelo pomembno vlogo pri nastajanju hormonov, obnovi celičnih membran, razvoju živčnega sistema v fazi zarodka in pri razvoju spolovil pri mladih živalih. Vendar pa moramo biti pri vnosu teh hranil v telo zelo previdni, saj so te maščobne kisline podvržene hitremu kvarjenju, kar lahko v telesu privede do tvorjenja prostih radikalov. Na tej stopnji je zelo pomembno, da organizmu ne primanjkuje vitamina E, saj ta ščiti maščobe pred oksidacijo, zelo pomembno pa je, da pri prehrani živali nikoli ne prekoračimo ustreznega razmerja med Ω 3 in Ω 6 maščobnimi kislinami. Priporočeno razmerje naj bi bilo 5 do 10 Ω 3 : 1 Ω 6. Največji vri nenasičenih maščobnih kislin v pravilnem razmerju vsebuje morski plankton, takoj za njim pa so manjše ribe ki se z njim hranijo. Ker je plankton tako dober vir hranil ga je smiselno vključiti tudi v prehrano rib, mladice se lahko hranijo neposredno z njim, odraslim ribam pa ga lahko ponudimo preko različnih manjših živali, ki smo jih prej dobro nahranili s planktonom.

Surova vlaknina

Surova vlaknina je del hrane, ki ima v ribji hrani premajhen poudarek. Gre za del hranljivih snovi ki so neprebavljive. Ta del hrane predstavlja pomemben medij za črevesne bakterije in strukturo blata. Zelo pogosta bolezen napihnjenost ali v angleščini »Fish bloat« je posledica zaprtosti oziroma največkrat pomanjkanja surove vlaknine v hrani. Ker vse ribje hrane vsebujejo premalo vlaknine se priporoča da ribe vsaj enkrat na teden postite ali pa jim poleg osnovne hrane ponudite tudi kakšno zelenjavo. Kvalitetna hrana za mesojede ribe naj bi vsebovala minimalno 4 % surovih vlaknin, hrana za rastlinojede pa vsaj 10 %. Optimalna hrana za ribe bi torej morala vsebovati vsaj 5 ali 8 % surovih vlaknin. Žal na tržišču takšne hrane še nisem opazila, kar pojasni tudi to, zakaj toliko akvarijskih rib zboleva za težavami, ki so povezane s prebavili.

Največji vir surove vlaknine sta sadje in zelenjava.
7
 

Slika 7: Prolaps ali izpad črevesa pri skalarki. Težava se pojavi pri ribah ki pojedo premalo surovih vlaknin, če težavo ne odpravimo pravočasno lahko riba pogine zaradi bakterijskih okužb. Bolezen zdravimo s postom, nato pa živali hranimo s hrano ki vsebuje več vlaknin (poparjena zelenjava). Skalarki na fotografiji se je stanje izboljšalo po postu ter dodatku poparjenih kopriv. Iz redne prehrane se je izključilo hrano z visokim deležem beljakovin, zato se stanje ni več ponovilo.

Ogljikovi hidrati

Ribe so ena iz med redkih živalskih vrst, ki v svoji hrani ne potrebujejo kompleksnih ogljikovih hidratov, oziroma jim ti celo škodijo. Dokazano je namreč, da preveč ogljikovih hidratov v ribji prehrani zavira rast in razvoj. Prav zato se ogljikovim hidratom moramo izogibati v hrani ki je namenjena mladicam ter mladim ribam. Odrasle ribe lahko tolerirajo maksimalno 40 % ogljikovih hidratov. V ribji hrani so največji vir ogljikovih hidratov žita in žitarice, ki se hrani dodajajo kot vezivno sredstvo. Kvalitetna hrana naj bi vsebovala manj kot 40 % ogljikovih hidratov, ki niso pridobljeni iz žitaric. Pi odraslih ribah ki so namenjene za prehrano ljudi se ogljikove hidrate dodaja kot poceni vir energije.

Vitamini

Vitamini spadajo med esencialne učinkovine, to so snovi, ki so za organizem življenjskega pomena, živali pa jih ne morejo tvoriti same. Delujejo kot sestavni deli encimov ali katalizatorjev v različnih procesih presnove ali sinteze drugih hranilnih snovi, so zelo pomembna komponenta, saj so potrebni za normalno delovanje vsake celice. Ribe vitamine morajo dobiti preko hrane, nekaj pa jih lahko sintetizirajo  same. Določene vrste vitaminov radi dodajajo v pripravljene ribje hrane, saj delujejo kot konzervansi in preprečujejo oksidacijo krme. V ta namen se uporablja predvsem v maščobi topne vitamine kot sta A in E. Ostale vitamine dodajamo v obliki vitaminskih pripravkov. Ločimo jih na vodotopne vitamine in vitamine topne v maščobi. Vitamini ki so topni v maščobi so A, D, E in K. Vitamini ki so topni v vodi pa so C, vitamini kompleksa B.
 
tabela 3

Tabela 3: Vrste vitaminov in njihova kemijska imena. Prekomerne količine v vodi topnih vitaminov se izločajo iz telesa preko urina ali blata, med tem ko se v maščobah topni vitamini kopičijo v telesu. Prebitki teh vitaminov lahko povzročijo različna bolezenska stanja ali deformacije.

Čeprav so vitamini za življenje nujno potrebni, pa lahko prevelike količine predvsem v maščobi topnih vitaminov povzročajo težave. Prav zato je pomembno, da z dodajanjem vitaminov ne pretiravamo, z njimi ravnamo kot z zdravili in se skrbno držimo navodil. Boljšo absorbcijo vitaminov ki so topni v maščobah vitaminov dosežemo z dodajanjem maščob. Enkrat na teden na ribjo hrano kanemo kapljico kakovostnega lanenega, konopljinega ali sezamovega olja ter dodamo vitamine. Počakamo nekaj minut, da se vitamini absorbirajo, pri tem hrano zaščitimo pred svetlobo. Med hranjenjem bo nekaj olja iz hrane onesnažilo gladino akvarija, pomagamo si lahko tako, da gladino popivnamo s papirnatimi brisačami ali pa ribe s tako pripravljeno mešanico nahranimo pred menjavo vode in olje odsesamo iz gladine.

  1. SESTAVINE

Po zakonu morajo hrane za hišne živali na embalažo poleg osnovne analitske sestave  navesti tudi sestavine, ki jo vsebujejo. Sestavine se zapisuje od največje do najmanjše vsebnosti. To pomeni, da je sestavina ki jo je v hrani največ napisana na prvem mestu. Toda tudi prihaja do velike zmede, saj po zakonu proizvajalci morajo napisati sestavine ki jih uporabljajo na začetku procesa zato ni nujno, da je končna vsebnost sestavin enaka oziroma v enakem razmerju kot je to navedeno na embalaži. Razlika pri odstopanju je lahko tudi do 80%. V praksi proizvajalci določene sestavine dobijo zamrznjene, kar pomeni, da za izdelavo hrane uporabijo zamrznjeno sestavino. Ker te sestavine pred predelavo ne odtalijo ali posušijo med procesom predelave izgubi večino svoje vode. Zato je njena masa na začetku in koncu drugačna. Da si boste lažje predstavljali si poglejmo na izračunu. Predpostavimo, da je proizvajalec za izdelavo neke hrane uporabil 1kg oziroma 1000 g zamrznjenega krila. Ko je zadeva šla skozi proces predelave je končna masa krila 80 % manj kot na začetku, saj se je iz njega izgubilo večino vode. To pomeni da hrana kot končni produkt ne vsebuje 1000 g krila, ampak samo 200 g. Več vode kot jo sestavina vsebuje na začetku, večja so odstopanja v končnem produktu. Najmanjša odstopanja so pri sestavinah ki v tovarno prihajajo v obliki suhega prahu, to so ribja moka, pšenična moka, škrob in stročnice.
bla
 

Slika 8: Podatek o sestavinah na eni od embalaž, vsebnost sestavin je napisana po vrstnem redu od največje do najmanjše.

Najpomembnejši podatek ki ga zasledimo na ribji hrani je vsebnost beljakovin. Beljakovine ločimo na neprebavljive ter prebavljive beljakovine. Po zakonu proizvajalcu ni potrebno napisati vsebnost prebavljivih beljakovin, zadostuje že podatek o surovih beljakovinah, ki ga dobimo s pomočjo weendske analize. Toda za telo so pomembne prebavljive beljakovine, to so tiste ki jih živali med procesom prebave porabijo in izkoristijo. Največkrat so to beljakovine živalskega izvora kot so kril, mehkužci, ribe. Toda te sestavine so zelo drage, zato proizvajalci vsebnost beljakovin dvigujejo z različnimi dodatki, kot je pivski kvas, jajčni beljak in sirotka. Največkrat pa se v ta namen uporablja sintetična beljakovina melamin, ki ga veliko veterinarjev povezuje z odpovedjo ledvic pri psih in mačkah. Ta beljakovina nima hranilne vrednosti uporablja pa se izključno za navidezno povišanje beljakovin v hrani. Postopek je zakonsko dovoljen, proizvajalcem pa vsebnost sintetičnih beljakovin ni potrebno napisati. Za njih je pomembno samo to, da hrana po weendski analizi vsebuje približno 50 % beljakovin in ni pomembno, če je samo 30 %  od teh dejansko prebavljivih. Ta podatek bi moral zaskrbeti vsakega akvarista, saj se prebavljivost beljakovin odraža v zdravstvenem stanju rib, kot tudi v kvaliteti vode. Vse neprebavljene beljakovine se namreč izločijo iz telesa, kjer postanejo vir dušika za bakterije v filtru.

beljakovine

Slika 9: Shema prebave beljakovin pri ribah. Beljakovine v hrani se med procesom prebave razgradijo na manjše molekule, ki jih imenujemo aminokisline. Aminokisline ki jih organizem potrebuje se absorbirajo v telo, kjer se vgradijo v drugo beljakovino. Aminokisline ter beljakovine ki jih telo ne potrebuje se izločijo iz telesa v obliki iztrebkov. Ker vsebujejo dušik predstavljajo vir hrane za bakterije v filtru, če je tega dušika preveč se lahko poruši naravno ravnovesje biološkega filtra, ki se pogosto kaže s povišanimi nitrati. Pogosto izkušeni akvaristi začetnikom ki imajo težave z nitrati svetujejo da ribe naj manj hranijo, toda mogoče težava ni v količini hranjenja, ampak v kakovosti hrane, ki vsebuje premalo prebavljivih beljakovin.

Kadar preverjamo sestavine moramo biti pozorni predvsem na skrite vire beljakovin. Komercialne hrane pogosto uporabljajo ribjo moko ki je slabše kakovosti, zato ima nizko vsebnost beljakovin. Da  delež beljakovin dvignejo uporabijo ostale dodatke kot so kvas ali žita, če vsebnost beljakovin še vedno ni 50% uporabijo kakšno sintetično beljakovino ali dodatek ki vsebuje dušik.

Poglejmo si iz kakšnih sestavin je sestavljena hrana, ki smo jo uporabili v prejšnjih izračunih. Sestavine naj bi bile razvrščene od največjega do najmanjšega deleža. Ko bomo analizo sestavin primerjali z weendsko analizo bomo dobili hiter vpogled v kakovost te hrane. Naša prva naloga je, da sestavine ki so navedene na embalaži ločimo na beljakovinske, škrobnate ter tiste ki predstavljajo skrite vire beljakovin. To zahteva malo razmišljanja in znanja, toda kljub vsemu osnovno pravilo pravi, da so vse sestavine živalskega izvora bogate na beljakovinah vse kar je rastlinskega izvora pa je bogato na ogljikovih hidratih. Stročnice in žita uvrstimo v škrobnato skupino, hkrati pa jo prištejemo tudi k skritemu viru beljakovin, saj vsebujejo 14% beljakovin, kar je le 4 % manj kot lignji.

10

Slika 10: Sestavine in weendska analiza na testirani hrani. Primerjava sestavin z rezultati weendske analize nam omogoča oceno kakovosti sestavin. Živila iz katerih izdelujemo hrane ali mešanice ločimo na beljakovinska ali škrobnata. Beljakovinska živila predstavljajo živila živalskega izvora, v ribji hrani se v ta namen najpogosteje uporablja ribja moka, jajca v prahu in sirotka. Med škrobnata živila prištevamo vse sestavine ki so bogate na ogljikovih hidratih, najpogosteje je to pšenična moka ali kakšna druga vrsta semena. Poleg ogljikovih hidratov so nekatere stročnice in žita bogati tudi na beljakovinah, zato jim pravimo skriti beljakovinski vir. Proizvajalci skrite vire beljakovin radi uporabljajo zato, da povečujejo odstotek beljakovin v hrani, poleg žit in stročnic se v ta namen uporablja tudi kvas ali umetne beljakovine.

SESTAVINE:

Ribja moka, pšenična moka, kvas, Ca-kazein (sirotka), jajca v prahu, manano oligosaharidi (0.4%), ribje olje trske (vsebuje 34% omega maščobnih kislin), spirulina, zelišča, alfalfa (lucerna), koprive, moka iz školjke Perna canaliculus, morske alge, peteršilj, paprika, špinača, česen, korenje.

Beljakovinski del te hrane predstavlja Ribja moka, Ca – kazein (sirotka), jajca v prahu, moka iz školjke Perna canaliculus.

Škrobni del predstavljajo pšenična moka, spirulina, alfalfa (lucerna), koprive, zelišča in ostale sestavine rastlinskega izvora.

Skriti vir beljakovin v tej hrani predstavljata kvas in pšenična moka in spirulina. Kvas vsebuje do 50 % beljakovin, pšenična moka 14 %, spirulina pa 70 %. Skriti viri beljakovin so zelo pomembni pri oceni kakovosti sestavin živalskega izvora. Če proizvajalec uporablja kakovostne sestavine živalskega izvora, potem ne potrebuje skritih virov za dvigovanje vsebnosti beljakovin v obroku.

WEENDSKA ANALIZA: Voda 6.7 %, surove beljakovine 46, 2 %, surove maščobe, 8.9 %, ogljikovi hidrati 23. 65 %, surove vlaknine 3. 5 %, pepel 11. 05 %

Na prvi pogled se zdi hrana kar dobro sestavljena, proizvajalec v deklaracijo vključi tudi naravne dodatke, da je hrana za kupca bolj privlačna. Toda podatek da pšenična moka ter kvas zasedata drugo in tretje mesto je zaskrbljujoč, saj daje sum, da proizvajalec uporablja ribjo moko slabše kakovosti in zato s tema sestavinama dviguje vsebnost beljakovin. Beljakovinska dodatka sirotka in jajca v prahu ta sum potrjujeta saj obe živili vsebujeta visoko vrednost beljakovin. Če bi ribja moka izhajala iz kakovostnega vira ne bi bilo potrebe po dodatkih kot so kvas, sirotka in jajca. Zelo zanimiva sestavina je moka iz školjke Perna canaliculus, glede na to da je sestavina napisana med zadnjimi to pomeni, da zaseda zelo majhen delež, kljub temu je zanimiva primerjava te sestavine z vsebnostjo surovega pepela, ki je v tej hrani nekoliko višji kot v ostalih. To daje sum, da je moka iz teh školjk v bistvu narejena iz mletih lupin in ne iz mesa. Ker so lupine školjk pretežno iz mineralov kot je kalcij, pri sežigu iz njih nastaja veliko pepela, to bi pojasnilo visok odstotek pepela v tej hrani. Lupine školjk so sicer dober vir esencialnih mineralov, toda kljub temu je glede na primernost sestavin ta hrana primer nekakovostne hrane. Kar me je presenetilo je vsebnost manano oligosaharidov, gre za vrsto prebiotika, ki ga koristijo koristne bakterije iz skupin mlečnokislinskih bakterij in bifido.

 

Gre za osnovno hrano v lističih, ki je namenjena vsem okrasnim ribam. Ta tip hrane je najpogostejša oblika industrijsko predelane hrane za okrasne ribe. Običajno je tudi prva hrana s katero se srečajo akvaristi začetniki. Kljub temu, da je zelo slabe kakovosti jo večina trgovcev še vedno ponuja ter promovira kot hrano ki vsebuje vse. Kar je značilno za ta tip hrane so tanki gladki lističi v živih rdečih ali temno zelenih barvah. Običajno so pobarvani z barvili, ki so lahko umetna ali naravna, naravna barva takšnih lističev bi bila rjava ali bež zaradi vsebnosti pšenične moke. Takšno hrano izdeluje veliko proizvajalcev, na videz pa so si zelo podobne, kljub temu je v sestavinah ter weendski analizi kar nekaj razlike med proizvajalci. Poglejmo si, kakšna je analiza podobne hrane drugega proizvajalca.

11

Slika 11: Hrana v lističih je najpogosteje prodajana oblika hrane za okrasne ribe, žive barve so rezultat dodajanja barvil.

SESTAVINE: Ribe in ribji derivati, mehkužci in raki, derivati rastlinskega izvora, izvlečki rastlinskih proteinov, meso in mesni derivati, alge, kvas,  žitarice, olja in maščobe, minerali.

WEENDSKA ANALIZA: Surove beljakovine 48,0%, surove maščobe 8,0%, surove vlaknine 3,5%, voda 6,0%.

Po videzu je hrana zelo podobna prejšnji in ima enaki vonj, če bi opravili slepi test najbrž anketirani ne bi vedeli kdaj so uporabljali hrano enega ali drugega proizvajalca. Kljub temu je med prvo in drugo hrano nekaj ključnih razlik, ki vplivajo na kakovost hrane. Kar najprej opazim je, da pri weendski analizi manjka podatek o vsebnosti ogljikovih hidratov ter pepela. ker podatke ne najdem niti na spletu  upravičeno sumim, da proizvajalec poskuša nekaj prikriti. Pepel in ogljikovi hidrati skupaj zajemajo 34.5 % hrane, kar ni malo. Gre za zelo pomembna podatka, surovi pepel, nam veliko pove o vrsti ribje moke ki se je uporabila za izdelavo hrane, ogljikovi hidrati pa v presežkih zavirajo rast ter presnovo beljakovin. Glede na to, da hrana vsebuje tudi žitarice bi podatki o ogljikovih hidratih morali obstajati. Deklaracija o vsebnosti sestavin je tipični primer tega, kako proizvajalci poskušajo določene sestavine olepšati, na mesto ribja moka se uporablja beseda »ribe in ribji derivati«. Kar mi najprej pade v oči je sestavina »meso in mesni derivati« kar je le olepšava za mesno moko. Meso sesalcev in ptic, ki se uporablja za izdelavo mesne moke dokazano povzroča zdravstvene težave pri akvarijskih ribah, zato te sestavine nebi smela vsebovati nobena ribja hrana. Hrano izdeluje zelo priznano podjetje, zato sem malo razočarana nad njeno kakovostjo. Predstavlja trden dokaz, da moramo kot kupci razmišljati s svojo glavo in ne nasedati obljubam blagovnih znamk ter trgovcem.

  1. LASTNOSTI KAKOVOSTNE RIBJE HRANE

Največja napaka akvaristov je, da preprosto zaupajo reklami trgovcu ali proizvajalcu, veliko ljudi sploh ne prebere weendske analize ali sestavin. Včasih pa so deklaracije na etiketah napisane tako, da vse malo olepšajo. Namesto besede ribja moka se uporablja izraz ribji derivati, ali pa nas prodajalec skuša prepričati, da je njegova moka nekaj posebnega, saj je izdelana iz posebne vrste rib. Takšen primer je na primer lososova, slanikova ali pangina moka. Če kupec nima vsaj osnovnega znanja o tem, kaj sodi na jedilnike rib, enostavno zaupa trgovcu. Kakovost hrane se začne pri kakovostnih sestavinah, ker nismo prisotni pri izdelavi hrane moramo te podatke dobiti iz drugih virov, zato vedno preverimo podatke o weendski analizi in sestavinah. Če teh podatkov ne najdemo, potem z nakupom hrane raje počakamo. Nakup hrane običajno ni pogoj, da pridemo do podatkov o vsebnosti sestavin ter hranljivih snovi, saj so natisnjeni na embalaži. Pogosto so dostopni tudi na spletni strani proizvajalca ali v kakšni spletni trgovini, to pomeni, da kakovost hrane lahko preverimo tudi iz domačega naslonjača. Če proizvajalec nima natančnih podatkov o sestavi hrane, potem nam nekaj poskuša prikriti ali olepšati. Proizvajalec, ki zagotavlja kakovost svoje hrane ima jasno napisane sestavine z podatki o weendski analizi. Ko te podatke preberemo, ter preračunamo iz njih lahko sklepamo kakšne sestavine so se uporabljale. Poseben poudarek damo na beljakovine, vsebnost teh naj bo primerna glede na vrsto rib ki jih imamo. Rastlinojede ribe imajo drugačne potrebe kot, mesojede ali vsejede. Kakovostna hrana je tista ki namesto ribje ali mesne moke vsebuje čim več zmetih žuželk ali ličink, posušen kril, školjke, mehkužce, deževnike in podobno. Običajno so te sestavine poimenovane kot moka, moka iz mokarjev.

Hkrati se izogibamo žitom, za izdelavo hrane se uporabljajo različne vrste žit ter stranski produkti ki nastajajo pri žitni industriji. Veliko hran vsebuje tudi posušeni kruh ali pekovske izdelke, zdrob, otrobe ali kašo. Najpogosteje pa zasledimo pšenično moko. Pšenična moka sicer vsebuje zelo veliko beljakovin, ki pa so za ribe neprebavljive. Neprebavljive beljakovine predstavljajo zdravstveno tveganje ter slabšo kakovost vode. Posebej bodimo pozorni kadar prvo mesto zaseda ribja moka nato pa temu sledijo različne sestavine z visoko vsebnostjo beljakovin, kot na primer sirotka, jajčni beljak, pšenična moka in kvas. To nam namreč da vedeti, da je proizvajalec uporabil ribjo moko zelo slabe kakovosti in nekako poskuša dvigniti raven beljakovin v hrani s cenejšimi slabše prebavljivimi beljakovinami. Tudi vsebnost pepela je zelo pomemben podatek, po visokih vsebnostih pepela lahko sklepamo, da je v hrani zelo veliko nečistoč kot so pesek, glina in mivka ali pa, da so se uporabile moke vodnih živali slabše kakovosti. Moka iz ribjih kosti ali moka iz školjčnih lupin, pri sežigu dajo večji delež pepela, kot moke iz celih rib.

ribA

Slika 12: Primerjava med vsebnostjo pepela v enem kilogramu ribe ter enem kilogramu ribjih kosti. Vsebnost pepela v enem kilogramu kosti je dosti višja, saj so kosti pretežno zgrajene iz mineralov, ki so anorganskega izvora.

Kakovostna hrana poleg osnovnih sestavin vsebuje tudi dodatke kot so izvlečki zelišč, zelišča ter probiotične kulture. Ne vsebuje umetnih barvil, ojačevalcev okusa ter konzervansov. Ko se bomo naučili katere sestavine sodijo v kakovostno ribjo hrano, bomo kakovost hran na tržišču lažje prepoznali. Vse industrijsko pridelane hrane niso slabe kakovosti, zato si poglejmo primer kakovostne ribje hrane:

SESTAVINE: Kril (31 %), pšenični proteini, sipe, omega 3 maščobne kisline, sladkovodne kozice, vodne bolhe, kobilice, larve muh, rdeče alge, kvas, školjke, artemia, stroki drevesa Moringa oleifera, cikorija, špinača, komarjeve ličinke, zeliščni ekstrakti (materina dušica, zelje, melisa, česen). Poleg kakovostnih sestavin hrana vsebuje tudi probiotično kulturo Pediococcus acidilactici.

WEENDSKA ANALIZA: Surove beljakovine 55 %, Surove maščobe 11. 6 %, surove vlaknine 3. 2 %, pepel 12. 03 %, voda 5. 5 %.

Kar dela to hrano kakovostno je velika vsebnost beljakovin živalskega izvora, ki ne izhajajo iz ribje moke, ampak iz različnih nevretenčarjev. Poleg nevretenčarjev kot so žuželke, sipe in raki ta hrana vsebuje tudi kakovostno zelenjavo ter zelišča. Kar da hrani dodatno vrednost je dodatek probiotične kulture, ker kvas deluje kot prebiotik se bakterijske kulture lahko uspešno razvijejo. V weendski analizi manjka podatek o ogljikovih hidratih, ki pa ga lahko izračunamo na podlagi ostalih podatkov.  Po izračunu pridemo do vrednosti 12.67 %, kar je tolerirana vrednost.

100 % - 55 % - 11. 6 % - 3. 2 % - 12. 03 % - 5. 5 % = 12.67 % ogljikovih hidratov

Večina ogljikovih hidratov je rastlinskega izvora in so v hrani prisotni v obliki škroba. V tej hrani so glavni vir ogljikovih hidratov pšenični otrobi oziroma pšenične beljakovine. Pšenični otrobi so bogati na beljakovinah, ki so za ribe neprebavljive, na žalost se v suhi hrani uporabi žit ne moremo izogniti, saj služi kot vezivo. Zelo zanimiv je dodatek  iz stroki drevesa Moringa oleifera. Moringa naj bi bila najbolj hranljiva rastlina na svetu saj vsebuje 20 aminokislin, 46 antioksidantov in 36 protivnetnih sestavin. Deluje kot hranilo, antioksidant ter protivnetno sredstvo. Vsebnost surove vlaknine je nizka, ampak to je težava ki pesti vsako industrijsko predelano hrano.

Če ribe zaužijejo 5 gramov te hrane iz nje dobijo 58.14 g surovih beljakovin, 12.69 surovih maščob, 3.39 gramov surove vlaknine, 13.32 grama ogljikovih hidratov in 12. 69 gramov surovega pepela. Že po izbiri sestavin je bilo pričakovati, da bo ta hrana vsebovala visok odstotek beljakovin. Ker so pretežno živalskega izvora lahko rečemo da popolnoma pokrivajo potrebe po beljakovinah pri mesojedih ribah. Za rastlinojede ter vsejede ribe je ta hrana manj primerna. Če ribam v kombinaciji s to hrano vsaj občasno ponudimo poparjeno zelenjavo lahko to hrano uporabljamo kot osnovno.

Dobro sestavljena hrana z izbranimi sestavinami je ključ do uspeha, da pa bo vse skupaj malo lažje si v nadaljevanju poglejmo katere sestavine ne sodijo v ribjo hrano.

  1. SESTAVINE, KI NE SODIJO V RIBJO HRANO

Ribe so živali, ki so prilagojene na posebno življenje v vodnem okolju. So hladnokrvne in imajo zelo slabo razvit prebavni sistem. Vezane so na okolje kjer so naravni viri hrane zelo omejeni, prav zato je večina rib vsejedih, pojedle bodo vse kar je užitno in dovolj majhno da spravijo v usta. Neizbirčnost pri hrani jim pomaga preživeti v naravi. Tudi v akvariju večina rib pri hrani ni izbirčnih, prav zato »ljubezen« do neke hrane ni merilo za njeno kakovost. Proizvajalci uporabljajo umetne arome, da pri ribah spodbudijo tek. Zelo pomembno je, da pred nakupom hrane vedno preverimo sestavine, če je le mogoče preverimo sestavine, ki so navedene na originalni embalaži, saj sem raziskovanjem odkrila kar nekaj pomanjkljivosti pri slovenskih deklaracijah.

GOVEJE SRCE, MESNA MOKA IN PIŠČANČJE MESO

Vse zgoraj naštete sestavine ne spadajo na ribji jedilnik, čeprav bodo nekateri rejci ali gojitelji trdili ravno nasprotno. Običajno se na deklaraciji skriva pod besedo mesni derivati, derivati mesne industrije ali mesna moka. Kakor koli je zadeva olepšana ne pustimo da nas prepriča embalaža  ali trgovska znamka. Meso sesalcev in ptic je za ribe neprimerno, zato takšne hrane ne kupujmo. Goveje srce promovirajo ter zagovarjajo predvsem gojitelji diskusov in skalark, najdemo ga tudi v nekaterih priznanih znamkah ribje hrane. Prav zato se ljudje velikokrat sploh ne zavedajo, da je ta sestavina ribam škodljiva. Meso domačih živali iz katerih izdelujejo mesno moko vsebuje veliko nasičenih maščobnih kislin. To slabo vpliva na zdravje rib, saj se zamastijo, njihove notranje organe ovije plast maščobe, kar jim zelo skrajša življenjsko dobo. Zadeva je zelo podobna kot pri ljudeh, le da je proces nalaganja maščobe veliko hitrejši pri ribah, saj je njihova telesna temperatura veliko nižja kot pri sesalcih. Vse nasičene maščobne kisline so pri nizkih temperaturah v trdnem stanju, na primer goveji loj, svinjska mast ter trebušna maščoba pri perutnini. Hud problem je tudi kolagen, ki ga ribe ne morejo  prebaviti, kar se kaže v motnjah pri iztrebljanju in napihnjenosti. Ponekod je razširjena praksa, da se ribe hrani s pasjimi ali mačjimi briketi, to ni primerno, saj ti briketi vsebujejo mesno moko ter maščobo sesalcev in ptic. Poleg maščobne sestave je meso in drobovina sesalcev ter ptic sporna tudi glede mikrobiološke oporečnosti. S piščančjim mesom tvegamo okužbe s salmonelo z mesom kopitarjev pa okužbo s črevesnimi bičkarji. Razlog da je goveje srce ali piščančje meso tako priljubljeno med akvaristi je to, da ga ribe zelo rade jedo zaradi močnega vonja po krvi, toda kot sem že rekla, kako dobra se ribam zdi hrana ni merilo za njeno kakovost.

 

13

 

Slika 13: Primer ribje hrane ki vsebuje mesno moko. Takšni hrani se je bolje izogniti, tudi če jo promovira zelo kakovostna blagovna znamka.

KVAS

V različnih hranah za živali pogosto zasledimo sestavino pivski kvas. Kvas nastaja pri fermentaciji ječmena za pivo. Biološko gledano je sestavljen iz več vrst gliv kvasovk, prav zato je zelo bogat vir vitaminov skupine B ter beljakovin. Kot dodatek v ribji hrani pospeši rast ter pozitivno vpliva na izboljšanje imunskega sistema. Toda le če njegova vsebnost v hrani ne presega več kot 4%. Idealna vsebnost naj bi bila 2%, vse kar je več ima negativni vpliv tako na prebavo kot na metabolizem rib. Posebna vrsta kvasovk so Saccharomyces cerevisiae, ki v svoji celični steni vsebuje mano oligosaharide, te kvasovke uporabljamo kot prebiotike, saj njihove celične stene služijo kot vir hrane za probiotične bakterije. Številni proizvajalci se radi pohvalijo, da njihova hrana vsebuje probiotike, toda ko pogledamo sestavine  vidimo, da se v ta namen uporablja kvas.

 
tabela4
Tabela 4: Vsebnost ogljikovih hidratov v posameznih vrstah žit in ribji moki. Opazimo lahko, da ribja moka vsebuje bistveno manj ogljikovih hidratov kot žita. Žito z najmanjšo vsebnostjo ogljikovih hidratov je riž, zato je za izdelavo ribje hrane bolj primerna, a občutno dražja sestavina, ki jo med sestavinami le redko zasledimo.
 
burek
 

Slika 15: Na embalaži hrane ni podatka o vsebnosti ogljikovih hidratov in pepela, ker hrana vsebuje žita in ker vsako organsko snov predstavlja tudi pepel vemo, da bi ta dva podatka morala obstajati.

RIBJA MOKA

Ribja moka je najbolj sporna sestavina ki se pojavlja v ribji hrani.  Sporen je njen nastanek, skladiščenje in transport. Nastaja iz ostankov oziroma odpada, ki nastane pri predelavi ribjega mesa. Sem spadajo vse kar ni primerno za prehrano ljudi, plavuti, odrezki poškodovanega mesa, koža, kosti, ter ostala tkiva. Proizvajalci, ki nam želijo ponuditi nekaj več pogosto v hrano vključijo kakšno posebno vrsto rib, na primer lososova moka, slanikova moka ali podobne vrste ribjih mok. S tem poskusijo poudariti določene prednosti svoj hrane. Razlika med lososovo ter navadno ribjo moko je le v tem, da lososova moka prihaja iz obrata, kjer predelujejo lososa. Če predelujejo gojenega lososa je kakovost takšne moke bistveno slabša od navadne. Same sestavine ribje moke niso tako sporne, kljub temu da so narejene iz kosti, saj lahko v manjši količini pokrijejo potrebe po mineralih. Največjo težavo predstavlja transport ter skladiščenje. Po mednarodnih predpisih naj bi se vsako vrsto moke, ki je narejena iz živalskih ostankov obdelalo s kemikalijo ethoxyquin, to preprečuje samovžig med ladijskim transportom ter skladiščenju. Ethoxyquin je konzervans, ki se uporablja predvsem pri živalski hrani, veliko veterinarjev ga povezuje z rakavimi obolenji ter odpovedjo ledvic pri mačkah in psih. Obstaja sum, da sledi te kemikalije ki se znajdejo v mleku, jajcih ter mesu domačih živali povzročajo neplodnost pri ljudeh. Na ribe pa deluje rahlo toksično. Največja dovoljena vsebnost tega konzervansa v prehrani ljudi je 0.5 ppm, pri živalih pa 150 ppm. * ppm je merska enota, ki pomeni število delcev na milijon, uporablja se za merjenje zelo majhne koncentracije snovi v zraku ali raztopini.

Največ raziskav o toksičnosti ethoxyquina se dogaja na področju pasje in mačje hrane, ribja hrana je zapostavljena, najbrž tudi zato, saj se zelo malo akvaristov zaveda problematike. Trenutno je vse kar vemo o ribji hrani to, da lahko po predpisih vsebuje 150 ppm ethoxyquina. Sicer obstaja neodvisna študija na tilapijah, kjer so odkrili odpoved ledvic ki bi lahko bila povezana z maksimalno dovoljeno koncentracijo ethoxyquina. Zelo sporna je tudi njena kakovost, kakovostna ribja moka naj bi vsebovala več kot 70 % beljakovin in malo pepela, običajno pa so te vrednosti ravno obratne, saj so moke narejene pretežno iz kosti ter ostalih odpadnih tkiv, kar zmanjšuje vsebnost beljakovin ter povečuje delež maščob in pepela. Idealna sestava ribje moke bi bila 70 % surovih beljakovin, 8 % surovih maščob, 12 % Ogljikovih hidratov, 6 % vode in 4 % surovega pepela. Povprečna vsebnost beljakovin v ribjih mokah je običajno le 66 % ali manj.

KONZERVANSI

Konzervansi so dodatki, ki preprečujejo kvarjenje hrane. V to skupino sodijo mikostatiki, bakteriostatiki, insekticidi in antioksinanti. Prvi trije preprečujejo razvoj različnih organizmov v hrani, antioksinanti pa preprečujejo kvarjenje maščob ter beljakovin. Proizvajalec je dolžan na embalažo hrane zapisati, katere konzervanse je pri postopku predelave uporabil, ni pa dolžan zabeležiti konzervansov s katerimi so bile obdelane sestavine. Če proizvajalec uporablja ribjo moko lahko upravičeno sumimo, da je bila ta obdelana s konzervansom ethoxyquin, kljub temu da ta na embalaži ni napisan, saj tako določa zakon o transportu živalskih mok. V prehrani živali ki niso namenjene za prehrano ljudi se uporabljajo drugačni konzervansi. Poleg ethoxyquina je najbolj sporen dodatek, ki se pojavlja v ribji hrani konzervans z oznako E321, gre za spojino butylated hydroxytoluene, ki je uporaben tudi v kozmetiki.

BARVILA

Proizvajalci ribje hrane v svoje mešanice dodajajo sintetične ali s postopkom ekstrakcije pridobljena barvila. Uporablja se predvsem modro, rumeno ter rdečo barvo. Rdečo barvo uporabljajo zato, da dajejo vtis mesnega dela, z mešanjem modre in rumene pa dobijo zeleno barvo, ki simulira rastlinski del. Barvila imajo poseben pomen, saj naredijo hrano bolj privlačno tako  za potrošnike kot za ribe. Z dodajanjem barvil lahko vplivamo na barvo rib, karotenoidi stimulirajo rdeče ter rumene odtenke. Iz fiziološkega vidika je dodajanje barvil, ne glede na to ali prihajajo iz naravnega ali umetnega vira prej slabo kot koristno, zato iščemo hrano ki teh dodatkov vsebuje čim manj ali pa sploh ne. Naravna barva industrijsko predelane hrane je rahlo bež, saj vsebuje veliko količino pšenične ter ribje moke.

VITAMIN K3

Vitamin K3 ali menadion, je za zdravje živali skoraj tako škodljiv kot konzervans ethoxyquina. V ribji hrani ga pogosto najdemo pod imeni kot so Menadione Sodium Bisulfite, Dimethylprimidinol sulfate in druge oblike vitamina K3.  Menadion je sintetično pridobljen vitamin oziroma prekurzor ki nastaja pri prebavi. Naravni obliki vitamina K sta K1 - filokinon, ki je rastlinskega izvora in K2 - menakinon, ki nastaja pri delovanju črevesnih bakterij. Razlika med naravnim ter sintetičnim vitaminom je več kot očitna, saj je pravi vitamin K topen v maščobah, med tem ko je vitamin K3 topen v vodi. V takšni obliki ne more opravljati svoje funkcije in se iz telesa hitro izloči. Različni poskusi navajajo, da so ribe ki so dobivale hrano obogateno z K3 imele večji odstotek umrljivosti v primerjavi s skupinami ki so dobivale naravno obliko tega vitamina. V drugih poskusih, v katere so bili vključeni predvsem lososi pa vitamin K3 direktno povezujejo z odpovedjo ledvic. Vitamin K3 je prepovedan v humani prehrani saj zastruplja jetra, povzroča alergijske reakcije, slabi imunski sistem, je mutagen in  zavira naravno presnovo vitamina K. Prav tako so ga prepovedali v prehrani živali ki so namenjene za prehrano ljudi, saj se njegovi derivati nalagajo v maščobno tkivo. Kljub temu je kot dodatek še vedno dovoljen v hrani za živali, ki niso namenjene prehrani ljudi. Naravni viri vitamina K1 so špinača, koprive, cikorija in vsa listnata zelenjava, poznamo ga tudi pod imenom filokinon. Vitamin K2 se imenuje menakinon in je bakterijskega izvora, oba vitamina sta edini pravi obliki vitamina K.

  1. VRSTE INDUSTRIJSKO PRIPRAVLJENIH HRAN

Industrijsko pripravljene hrane za ribe so se pojavile šele v sredini devetnajstega stoletja, pred tem so akvaristi svoje ribe hranili z živo hrano. Pojav industrijsko pripravljene hrane je pomenil veliko lažje hranjenje rib ter s tem naredil akvaristiko bolj dostopno širšemu krogu ljudi. Kosmiči, lističi ali granule, ki so pretežno narejeni iz ribje moke ter žit niso hrana s katero se ribe hranijo v naravi, toda vsebujejo hranilne snovi, ki zadostujejo potrebi večini rib. Recepti so različni, običajno proizvajalci uporabljajo 40 različnih sestavin, maso pa nato potiskajo skozi različne stroje, glede na to ali iz hrane želijo narediti pelete, luske ali granule. Velikost končnih delcev v hrani je odvisna od velikosti modela. Glavne sestavine v klasične ribje hrane so ribja moka, pšenična moka, olja in rdeča, modra ter zelena živilska barva v prahu. Dodatne sestavine so skrivnost vsake tovarne, toda vedno so napisane na embalaži in predstavljajo manjši delež, uporabljajo se kot začimbe in ne kot sestavine. Priporočam ogled videa, ki prikazuje izdelavo ribjih hran proizvajalca Tetra, povezavo do posnetka najdete na koncu članka v poglavju Viri.

Poleg klasične hrane obstajajo tudi posebne mešanice, ki naj bi pokrivale potrebe specifičnim vrstam rib. Zato je v trgovinah na voljo zelo veliko različnih hran, ki se po sestavinah in teksturi razlikujejo, za algojede ribe so na voljo predvsem hrane ki vsebujejo zelenjavo ali spirulino. Pri nakupu hrane vedno preverimo sestavine, ki so navedene na embalaži. Glede teksture hrano razdelimo na štiri oblike. Najbolj poznane so luske ali lističi, hrana v granulah, hrana v peletih in hrana v briketih. Vsaka oblika hrane ima svoje prednosti in svoje pomanjkljivosti.

HRANA V LISTIČIH

Hrana v lističih je najpogostejša oblika hrane, lističi so lahko različno veliki ali različno obarvani. Ker nekaj časa plavajo na površini so primerni za ribe ki se hranijo na vrhu akvarija. Ker so zelo krhki se radi drobijo, zato embalažo v kateri so spravljeni ne smemo stresati.
11

Slika 16: Različne vrste lističev, najpogosteje se z lističi srečamo v mešani hrani, imajo značilno rdečo in zeleno barvo, manj pogosti so rumeni ali zeleni lističi na osnovi zelenjave.

HRANA V GRANULAH

Različno velike granule so primerne predvsem za ribe ki se hranijo na dnu in sredini. Velikost granul je odvisna od vrste rib. Praviloma hrana v granulah velja za bolj kakovostno, saj ne razpade tako hitro kot tista v lističih, zato ne kali vode.
hg

Slika 17: Različne vrste hrane v granulah.

HRANA V PELETIH

Hrana v peletih je primerna predvsem za večje ribe, nekateri proizvajalci pa tehniko piletiranja uporabljajo za simulacijo različnih ličink vodnih živali. Postopek piletiranja poteka tako, da se hrano potiska čez model, na drugi strani modela pa je nož, ki določa dolžino peleta. Peleti imajo zelo podobne lastnosti kot granule, potonejo in ne razpadejo tako hitro kot hrana v lističih.
 
pel

Slika 18: Peleti ki posnemajo obliko in barvo ličinke komarja kosca (trzače).

HRANA V GELU

Nekateri proizvajalci ponujajo hrano v gelu, to je hrana na osnovi rastlinske ali živalske želatine. Hrana ki je narejena na osnovi živalske želatine je neprimerna, saj vsebuje veliko preveč kolagena. V primeru da je narejena iz rastlinske želatine pa je dober občasen posladek. Vsebuje velik odstotek vlage, ki je blizu 90 %, prav zato je njena vsebnost hranljivih snovi zelo majhna.  Običajno jo ribe rade jedo, saj vsebuje naravne sestavine kot so alge ali ličinke žuželk. Za mladice je na voljo hrana v gelu na osnovi naupijev artemie.
 
a

Slika 19: Hrana v gelu je na voljo v praktičnih pakiranjih, in v različnih okusih.

HRANA V BRIKETIH

Briketi ali tablete se uporabljajo predvsem za hrano večjih rib ali oklepnih somičev. Briketiranje je postopek, kjer maso hrane stisnemo v model.

b

Slika 20: Različne vrste briketov.

pras

Slika 21: Hrana v briketih ali tabletah je namenjena predvsem hranjenju talnih rib.

  1. ALTERNATIVNI NAČINI HRANJENJA

Industrijsko predelana hrana za živali je po kakovosti ter sestavinah zelo podobna instant juham ter hitri prehrani ljudi. Predstavljate si, vse življenje jeste samo juhe iz vrečke ter hamburgerje. Takšna hrana je mogoče okusna, toda revna s hranljivimi snovmi, ter polna dodatkov ki so zdravju škodljivi. Približno tako se počutijo akvarijske ribe, ki celotno življenjsko obdobje jedo predelano ribjo hrano. Tudi najboljša predelana hrana se ne more primerjati z naravnimi sestavinami. Prav zato je  priporočljivo, da ribam vsaj občasno ponudimo kaj drugega. Akvaristi radi posegajo po drugih vrstah hrane, na primer živa ali zamrznjena hrana.

Prednost alternativne hrane je v tem, da jo lahko prilagodimo potrebam posameznih rib. Na ta način lahko izdelamo hrano ki vsebuje veliko, malo ali nič beljakovin živalskega izvora, kar je še posebej pomembno za ribe, ki so rastlinojede. Veliko takšne hrane lahko pripravimo sami, s primernim znanjem pa lahko popolnoma nadomestimo industrijsko predelano hrano.

Med alternativne načine hranjenja štejemo zamrznjeno hrano, liofizirano hrano, različne vrste sadja, zelenjave, rake, kozice, lignje, školjke ter živo hrano.

  1. ZAMRZNJENA HRANA

Ko slišimo besedo zamrznjena hrana najprej pomislimo na različne ličinke žuželk ali rakcev, ki jih prodajajo specializirane trgovine kot zamrznjeno živo hrano. Najpogosteje so v tej obliki dostopne trzače, tubifeksi, solinski rakci, vodne bolhe, kiklopi ter ličinke komarjev. Ličinke se goji v posebnih bazenih, proizvajalci v njih poskušajo ohraniti čimbolj sterilne pogoje, tako preprečujejo morebitne okužbe. Zajedavci ter bolezni predstavljajo največje tveganje pri hranjenju s to vrsto hrane. Zato se pri nakupu te hrane bolj kot o njeni kakovosti pozanimamo v kakšnih pogojih so bile živali zamrznjene, ali obstaja tveganje. Načeloma je zamrznjena hrana dobre kakovosti, nekateri proizvajalci jo pred zamrzovanjem izpostavijo UV sevanju, s čimer uničijo morebitne povzročitelje okužb in bolezni. Kljub temu moramo z njo ravnati previdno. Mnogi nevretenčarji hitro absorbirajo snovi iz vode, kar zna predstavljati resno težavo v primeru, da je gojišče izpostavljeno težkim kovinam ali nevarnim kemikalijam. Posebno tveganje predstavljajo ličinke trzač ter tubifeksi, teh naj ne bi hranili ribam, razen če smo popolnoma prepričani v njihov izvor. Zamrznjen kril vsebuje živo srebro, neodvisen test zamrznjenega krila je pokazal, da vsebuje 20 mg/g, kar je enako kot 20,000 ppm. To so zelo visoke koncentracije, v humani prehrani je najvišja dovoljena koncentracija živega srebra 1.0 ppm. Seveda so se priznani proizvajalci zamrznjene hrane na ta test odzvali s svojimi rezultati, ki pravijo, da njihova hrana vsebuje manj živega srebra kot pločevinka konzervirane tune. Odločitev, kateri rezultati so pravilni in kateri ne prepuščam vam. Kljub temu je prisotnost živega srebra v krilu, planktonu ali drugih morskih živalih dober znak, saj dokazuje, da hrana vsebuje sestavino ki jo deklarira. Po podatkih raziskav naj bi največ živega srebra vsebovali organizmi ki prihajajo iz Atlantskega morja, za akvariste je najpomembnejši atlantski kril, ki velja za kakovostno in polnovredno ribjo hrano. Visoke vrednosti živega srebra v tej vrsti hrane nas torej ne bi smele skrbeti, saj so to koncentracije, ki so nižje od teh ki jih ribe pojedo v naravi. Bolj bi nas morale skrbeti bakterije ter zajedavci, ki se pojavijo v onesnaženih vodah gojišč žive hrane. Toda tudi tukaj so možnosti okužb zelo majhne. Največ dvomov o mikrobiološki neoporečnosti vzbujajo tubifeksi. Tubifeksi so maloščetinci, ki živijo v zelo onesnaženih vodah, običajno jih najdemo blizu odtokov odpadnih vod iz klavnic. V takšnih vodah je zelo veliko virusov, bakterij tej parazitov ki škodujejo ribam. Zamrzovanje se je izkazalo kot neučinkovito, saj spore bakterij in virusov lahko dlje časa preživijo nizke temperature. Nekateri proizvajalci zamrznjenih hran zato ponujajo obsevane tubifekse. Zelo podobno težavo imajo ličinke trzače ali komarja kosca (Chironomus sp.). Poleg tega da so vmesni gostitelj številnih parazitov, akumulirajo zelo velike količine živega srebra. Ta pojav še ni čisto znanstveno pojasnjen, toda domneva se, da je posledica sožitja med bakterijami iz rodu Aeromonas, ki pri ribah povzročajo številne bakterijske bolezni. To sožitje naj bi ličinke ščitilo pred težkimi kovinami, saj so v poskusih dokazali, da bakterije ki živijo na bolj kontaminiranih ličinkah hitreje razvijejo rezistenco na antibiotike, pri čemer jim pomagajo težke kovine, predvsem živo srebro. Proizvajalci ponujajo razkuženo zamrznjeno hrano, toda razkuževanje nikoli ni stoodstotno, najpogosteje se v ta namen uporablja obsevanje z UV ali gama žarki. To je dokaj učinkovit način sterilizacije, ki uniči večino spornih patogenov, žal pa ga ne ponujajo vse zamrznjene hrane, zato vedno kupimo hrano za katero smo prepričani, da z njo ne moremo škoditi ribam. Pri tem imejmo v mislih, da nekateri virusi in bakterije lahko preživijo izredno ekstremne pogoje, zato jih razkuževanje ne uniči. V vsakem primeru pa razkuževanje ne uniči nasičenost živali s težkimi kovinami, zato se hrani kot so zamrznjeni tubifeksi in trzače raje izognimo. Največje tveganje pri zamrznjeni hrani predstavlja odtajanje in ponovno zamrzovanje. To nima posebnega vpliva na vsebnost hranilnih snovi v hrani, ima pa velik pomen za mikrobiološko neoporečnost hrane. Z vsakim odtalitvijo se v hrani razmnožijo bakterije, ki lahko predstavljajo težave v akvariju, zato odtaljene hrane nikoli ne zamrznemo nazaj. Največ mikroorganizmov je v vodi v kateri je bila živa hrana pred zamrzovanjem gojena. Zato je nikoli ne dajemo direktno v akvarij, ampak jo pustimo da se odtali. Najlažje to naredimo tako, da v plastični lonček zajamemo nekaj akvarijske vode, v njo damo zamrznjeno hrano ter jo počasi odtalimo v lončku. Odtaljeno hrano potem precedimo skozi cedilo ter dobro speremo pod tekočo vodo. S spiranjem odstranimo vodo ter morebitne nečistoče, ki so nastale pri odtajevanju. Nekatere vrste zamrznjene hrane vsebujejo zelo veliko vode in malo biomase, pri hranjenju s takšnimi kockami moramo biti še posebej pozorni. Neodvisna raziskava je pokazala, da hrana nekaterih proizvajalcev vsebuje več kot 80 % vode. Pri nakupu zamrznjene hrane moramo biti torej pozorni tudi na vsebnost biomase, ki je zamrznjena v ledu. S prodajo takšne hrane bi lahko rekli da gre za goljufijo, saj smo vodo plačali po ceni, ki velja za biomaso.

1a

Slika 22: Kocka z zamrznjeno hrano ki vsebuje veliko biomase na deni strani fotografije in kocka z zelo malo biomase, levo. Nekaj časa sem jih pustila na krožnikih, da so se odtalile…

1b

Slika 22a: Med odtaljenimi kockami je bistvena razlika, levo je kocka z malo biomase in desno kocka z veliko biomase. Cena obeh zamrznjenih hran je bila enaka, razlika v kakovosti pa je ogromna.

zmh

Slika 23: Zamrznjena hrana se najpogosteje prodaja v obliki plošč ali kock. Kljub temu da je naravna moramo z njo hraniti zelo premišljeno, posebej previdno moramo ravnati z ličinkami trzač.

zms

Slika 24: Postopek pravilnega hranjenja z zamrznjeno hrano. Pred hranjenjem moramo hrano odtaliti, najlažje to naredimo v kozarcu v katerega smo zajeli nekaj vode iz akvarija. V to vodo damo kocko ali dve hrane in počakamo 5 do 10 minut, da se odtali. Odtaljeno hrano precedimo in nekajkrat speremo pod tekočo vodo. Po spiranju ponudimo ribam.

  1. LIOFILIZIRANA HRANA

Liofilizacija je postopek, kjer hrani s posebnim postopkom odstranimo vodo, istočasno pa v njej ohranimo ostale hlapne hranilne snovi. Tako iz živali z občutljivimi tkivi izločimo samo vodo, hrana pa tako ostane suha in se ne pokvari tako hitro kot sveža. Postopek liofilizacije poteka v vakumu pri temperaturah pod ničlo, zato se po angleško imenuje freeze dried (FD), ali sušenje v zamrzovalniku. Uporaben je predvsem za sušenje ličink različnih žuželk, tubifekse in školjke. V trgovinah so v tej obliki običajno na voljo ličinke trzač, vodne bolhe, solinski rakci, tubifeksi ter ličinke komarjev. Liofilizirana hrana je visoke kakovosti, tveganje za okužbe je manjše kot pri hranjenju z zamrznjeno hrano, saj nizkih temperatur ter vakuma patogeni ne morejo preživeti. Slaba lastnost te hrane je hitra pokvarljivost ter draga cena. Skladiščiti jo moramo previdno, saj se hitro navzame vlage iz prostora, zato jo vedno kupimo v manjši količini in jo skladiščimo v suhem ter hladnem prostoru. Za boljše ohranjanje kakovosti lahko uporabimo tudi sušilno sredstvo silica gel namenjeno za uporabo pri shranjevanju hrane.

nm

Slika 25: Različne vrste liofilizirane hrane. Tubifeksi in solinski rakci so običajno stisnjeni v kocke.

mm

Slika 26: Silicijev dioksid je sušilno sredstvo, ki nase veže vlago, na ta način ohranja hrano suho. Uporabimo le vrečke ali posodice ki so namenjene shranjevanju živil.

Zelo podobna liofolizirani hrani je posušena hrana. Hrano lahko sušimo v pečeh ali na soncu, na ta način iz hrane izparijo vse hlapne hranljive snovi. Običajno se na ta način pripravlja postranice ali večje kozice. Posušeno hrano ne smemo zamenjevati z liofilizirano hrano, posebej kadar kupujemo občutljive organizme, kot so na primer tubifeksi, saj postopek klasičnega sušenja ne uničuje patogenih klicev.

postranice

Slika 27: Na soncu posušene postranice predstavljajo kvaliteten vir hrane za malo večje ribe.

  1. ŽIVA HRANA

Če bi ribe imele možnost izbire, potem bi izbrale živo hrano. To je najbolj naraven ter najprimernejši način hranjenja akvarijskih rib. S pojavom industrijsko pripravljene hrane se  je gojenje in lovljenje žive hrane med akvaristi zmanjšalo. Najbolj razširjena živa hrana so naupiji artemije, to je tudi prva hrana, ki jo ponudimo ribjim mladicam. Toda tudi pri hranjenju mladic nam proizvajalci ponujajo različne industrijsko pripravljene hrane v obliki prahu ali past. S pomanjkanjem časa popularnost žive hrane upada, saj večina ljudi veliko raje poseže po pripravljeni hrani. Kljub temu gojenje žive hrane predstavlja poseben izziv, hkrati pa bogati akvaristično znanje. Vodne živali lahko gojimo v manjših akvarijih, zunaj na dvorišču lahko gojimo različne ličinke komarjev v posodicah pa manjše žuželke ter kolobarnike. Najpogostejše vodne živali, ki jih gojimo so samooki, kotačniki, evglene, parameciji, postranice, kozice, vodne bolhe, raki in številne druge živali. Živa hrana ki jo gojimo na kopnem bo zadovoljna v majhnih posodicah, uporabimo lahko kar banice za sladoled, ker so površine majhne lahko na majhnem prostoru gojimo več različnih živali, kot so mikročrvi, enhitreje, grindal črvi, izopodni rakci, skakači ter kolembole. Nekatere živali lahko gojimo kar na dvorišču. Če v vedro nalijemo nekaj vode ter na dno damo malo hrastovega listja bo to predstavljalo idealno gojišče za ličinke komarjev.

komarji

Slika 28: Ličinke komarjev nalovljene v gojišču na prostem.

Razlog da živa hrana med akvaristi ni bolj razširjena je pomanjkanje časa in prostora, skrb za organizme ki jih gojimo za hrano je enako zahtevna kot za ribe. Od skrbne nege ter časa ki ga bomo posvetili živi hrani je odvisna njena kakovost ter zdravje naših rib. Pri gojenju žive hrane je zelo pomembna higiena ter čista kulture. Čista kultura predstavlja živali, ki so v ujetništvu gojene že več let, na ta način smo iz njih odstranili morebitne prenašalce bolezni. Ker običajno živali ki jih gojimo niso izbirčne pri hrani, velikokrat pozabimo, da je kakovost žive hrane odvisna od kakovosti hrane ki jo jejo. Vse te živali so nevretenčarji za katere so značilna preprosta prebavila s slabo razvitimi želodci. To pomeni, da se vsa hrana ki jo pojedo kopiči v črevesu. Pojav lahko zelo dobro opazujemo pri enhitrejah, hkrati pa ga lahko izkoristimo sebi v prid in jih na nek način obogatimo. Ker ribe pogoltnejo cele živali, z njimi pogoltnejo tudi vsebino črevesa. Prav zato je priporočljivo, da organizme ki jih gojimo za živo hrano pred hranjenjem dobro nahranimo s kakšnimi posebnimi hranili, na primer s spirulino, vitamini, probiotiki ali špinačo. To je posebej pomembno za mesojede ribe, saj bodo na ta način dobile tudi beljakovine rastlinskega izvora ter nekaj surove vlaknine.

enh

Slika 29: Enhitreje je kot živo hrano zelo preprosto gojiti, vse kar potrebujemo je večja vodotesna škatla, vrtna zemlja ali humus ter začetna kultura enhitrej. Ker so vsejede je njihovo hranjenje zelo preprosto. Ponudimo jim lahko sadje, zelenjavo, kruh, riž, ribjo hrano, pri tem pa ne pozabimo, da bodo še bolj hranljive, či jim bomo v hrano dodali tudi omega 3 maščobne kisline, probiotike in vitamine.

enhi

Slika 30: Enhitreja z nasičenimi prebavili. Na fotografiji se lepo vidi črevo enhitreje, ki je odpadlo listje, če riba poje takšno žival, potem zaužije tudi vsebino njenih prebavil. Če so prebavila nasičena s hrano, ki vsebuje vitamine, surovo vlaknino, probiotične bakterije ter omega 3 aminokisline predstavlja bogat vir hrane za naše ribe.

Živa hrana predstavlja največje tveganje za okužbo s paraziti ali patogenimi bakterijami in virusi, prav zato je njeno poreklo zelo pomembno. Nikoli ne lovimo hrane iz vodnih virov, ki bi lahko bili okuženi s pesticidi ali drugimi kemikalijami, izogibamo pa se tudi loviščem, v katerih so prisotne ribe, saj veliko teh živali predstavlja vmesne gostitelje, ki so številni povzročitelji ribjih bolezni.

krog

Slika 31: Raki samooki so v naravi vmesni gostitelji številnih patogenov. Na sliki razvojni krog zajedavca iz družine ploščatih črvov. Vmesni gostitelj je samook. Prisotni so v številnih vodah in predstavljajo zelo kakovostno hrano za ribe, toda le če niso prenašalci patogenih organizmov. Njihovo gojenje je preprosto, saj jih lahko gojimo kar v kozarcu za vlaganje, tako lahko gojimo čisto kulturo brez povzročiteljev bolezni.

  1. POPARJENA ZELENJAVA

Najhitrejša pot do kvalitetne prehrane vsejedih in rastlinojedih rib je poparjena zelenjava. Zelenjavo lahko poparimo na dva načina, s kuhanjem v sopari ali s kuhanjem v vodi. Z dodatkom zelenjave ribam zagotovimo ustrezno količino vlaknin ter s tem preprečujemo pojav zaprtosti oziroma napihnjenosti.

Kuhanje je najbolj preprost način priprave, v lonec nalijemo vodo, dodamo zelenjavo ter kuhamo. Ko voda zavre pustimo vreti približno pet minut. Vode v kateri kuhamo zelenjavo za ribe nikoli ne solimo.

Za kuhanje v sopari potrebujemo poseben lonec ki ima naluknjano dno ter s prilega drugemu loncu. Lonca sestavimo skupaj, tako da je lonec ki ima dno spodaj, lonec z luknjami pa je zgoraj. V lonec z dnom nalijemo vodo in vse skupaj damo na ogenj. Zelenjavo ki jo želimo popariti damo v posodo z luknjastim dnom. Taka zelenjava se med kuhanjem ne dotika vode, toplotno jo obdela le para, zato zadrži večino vitaminov. Običajno vsak komplet posode vsebuje tudi lonec za kuhanje na sopari. V nasprotnem primeru pa si lahko pomagamo s cedilnikom, ki ga obesimo v lonec nad vodo ter pokrijemo s pokrovko. Čas kuhanja je odvisen od vrste zelenjave. Listnato zelenjavo parimo približno dve do tri minute ostalo pa do maksimalno 10 minut.

 

pos

Slika 32: Kuhanje v vodi je preprosto in hitro, paziti moramo le, da ne kuhamo predolgo, saj iz zelenjave izločimo vse hranilne snovi.

pos2

Slika 33: Kuhanje na pari zahteva posebno opremo ali malo iznajdljivosti. S tem načinom kuhanja v zelenjavi ostane večino hranilnih snovi. Na fotografiji je posoda, ki je namenjena kuhanju na sopari.

Zelenjava ki je najbolj primerna za ta način priprave je vsa listnata zelenjava, na primer zelje, ohrovt, solata, radič, cikorija, špinača, blitva, šparglji in tudi nekatera divja zelišča recimo regrat, lucerna, koprive in listje robide ali jagode.

Poparimo ali kuhamo lahko tudi bučke, kumare, cvetačo in brokoli.

lis

Slika 34: Ribe pri hranjenju z listnato zelenjavo. Poparjena solata je dober vir surovih vlaknin, na podoben način lahko pripravimo tudi regrat, peteršilj, blitvo, špinačo in številno drugo zelenjavo.

  1. POSUŠENA ZELIŠČA

Nekatere rastline lahko posušimo ter jih shranimo za zimo. To je pomembno predvsem za sezonsko zelenjavo, ki ni na voljo v trgovini. Sušimo na tradicionalen način, kar pomeni, da zelišča povezana v šope obesimo na podstrešje ali kakšen drug suh ter pred soncem zakrit zračen prostor. Zelišča postrežemo posušena, ali pa jih predhodno namočimo v vreli vodi za par minut, pri čemer moramo vedeti, da se bo pri namakanju v reli vodi izgubilo nekaj vitaminov ter ostalih učinkovin.

Za ta način priprave so zelo primerni listi robide, maline, koprive, regrata in lucerne. Posušena zelišča lahko dodamo tudi v doma pripravljene krvne mešanice ter jih s tem obogatimo. Nekatera zelišča lahko uporabimo kot dodatke za stimulacijo drsti ali barv.

sž

Slika 35: Sušenje zelišč.

  1. SVEŽA ZELENJAVA

Nekaj zelenjave lahko ponudimo tudi v sveži obliki, to pomeni, da je ni potrebno toplotno obdelati. Sem spadajo predvsem bučke in kumare, ki so med akvaristi najbolj poznane. Poleg njih pa lahko ribam ponudimo tudi različne sveže kalčke, kot so na primer kalčki lucerne (Alfalfa), brokolija, pšenice, ovsa, rdeče pese in redkvice. Kalčke gojimo v posebnih kalilnikih vedno pa uporabljamo semena, ki so namenjena za prehrano ljudi. Semena za gojenje kalčkov najpogosteje najdemo v bolje založenih trgovinah z zdravo prehrano. Za gojenje kalčkov potrebujemo posebne kalilnike, semena pa nato enkrat ali dvakrat na dan spiramo pod hladno vodo. Če smo bolj lene sorte pa lahko že nakaljene kalčke kupimo v bolje založenih živilskih trovinah.

kalčki

Slika 36: Pšenični kalčki vzgojeni v steklenem kozarcu.

  1. SADJE

Zadnje čase veliko akvaristov svojim ribam ponudi zelenjavo, zelo malo pa so seznanjeni, da bi lahko svojim ribam ponudili tudi sadje. Pri hranjenju s sadjem so nekateri zelo skeptični, toda dejstvo je, da se večina rib, ki izhajajo iz območij tropskih gozdov prehranjujejo s sadjem. Sadje ni priporočljivo za ostrižnike iz afriških jezer, za njih je bolj primerna listnata zelenjava ali še bolje hranilni kamni na osnovi spiruline in drugih alg. Lahko pa s sadjem hranimo številne druge vsejede ter rastlinojede ribe. Med najbolj poznane sadjejede ribe sodijo diskusi, pakuji in oskarji.

Sadje obožujejo zlate ribice, lisičke, somi oklepničarji ter vsejedi ostrižniki. Z njim lahko hranimo tudi nekatere morske ribe. Z dodajanjem sadja poskrbimo za ustrezno uravnoteženo ter pestro prehrano naših rib.

Za ta način hranjenja so najbolj primerne banane, breskve, nektarine, melone, hokaido buče, jabolka, hruške, slive, kivi, češnje, pomaranče, mandarine, mango, papaja in še kaj bi se našlo. Neprimerne so lubenice, avokado, limone ter kandirano suho sadje.

Priprava je preprosta, saj sadje dodajamo sveže le nekaj vrst pa je primerno za sušenje ter shranjevanje. V sušilniku za sadje lahko na ta način pripravimo rezine jabolk ter hokaido buče. Pomarančam, mandarinam ter grozdju pred hranjenjem odstranimo peške in kožico.  Posušene grozdne peške lahko zdrobimo v možnarju in jih uporabljamo kot dodatek pri pripravah domače hrane, saj imajo številne pozitivne učinke.

lisa

Slika 37: Tajska lisička se hrani z ogrizkom jabolka. Sadje je dodatek, ki marsikateri ribi popestri jedilnik.

  1. ŠKOLJKE, RAKI, LIGNJI, HOBOTNICE in KOZICE

Z eno besedo tem živalim rečemo vodni nevretenčarji. Njihovo meso vsebuje veliko esencialnih maščobnih kislin, predvsem omega 3 maščobne kisline in predstavlja glavni vir beljakovin za mesojede ter vsejede ribe. To je sestavina ki naj bi v kakovostni ribji hrani predstavljala največji delež. V komercialnih hranah pogosto uporabljajo moke različnih školjk, mehkužcev, lignjev, rakov ali krila. Moke so različnih kakovosti, nekatere pa poleg mesa mehkužcev vsebujejo tudi mlete hišice ali oklepe. Moke ki so narejene samo iz ostankov vsebujejo veliko manj maščobnih kislin, so pa zelo bogate na mineralih, kar se odraža v prisotnosti pepela pri rezultatih iz weendske analize.

Če želimo ribam ponudi bolj kakovostno hrano, potem jim lahko ponudimo morske sadeže namenjene prehrani ljudi, ki jih lahko kupimo v vsaki malo bolje založeni živilski trgovini. Ta živila so lahko zamrznjena ali sveža. Sveže morske sadeže vedno dobro očistimo, preden jih ponudimo ribam. Očiščene lahko v hladilniku shranimo do maksimalno 3 dni, zamrznjene pa do enega leta. Rake, kozice, lignje, hobotnice in kril ribam ponudimo kar sveže. Školjke pa je pred hranjenjem potrebno prekuhati.

KOZICE

Poznamo sladkovodne in morske kozice. Običajno se najpogosteje prodajajo morske kozice ter druge vrste majhnih rakov. Najkvalitetnejše meso se pri kozicah nahaja v repu. V trgovinah je na voljo zelo veliko različnih vrst kozic in škampov. Včasih je v ponudbi tudi kril ali kakšna druga vrsta malo večjih za kulinariko zanimivih rakov. Za ribe lahko kupimo sveže ali zamrznjene kozice, običajno so zamrznjene kozice že očiščene ter blanširane, kar nam malo olajša delo. Sveže kozice običajno prodajajo z glavo in nogami, zato jih moramo očisti. To naredimo tako, da najprej z ostrim nožem odrežemo glavo, nato pa primemo rep kozice in s prsti ločimo meso od oklepa. Rep nato narežemo na majhne koščke, ki so dovolj veliki da jih ribe lahko pojedo.

rk

Slika 38: Repki črne kozice, pripravljeni, da jih razrežemo ter ponudimo ribam.

Oklepi kozic so tanki vsebujejo pa tudi zelo dober antioksidant astaxanthin, zato jih lahko posušimo, nato pa posušene zdrobimo v možnarju ter jih dodamo hrani. Če so ribe dovolj velike kozic ni potrebno čistiti ali rezati, saj jih bodo ribe pogoltnile kar v kosu.

ok

Slika 39: Oklep kozice je zelo tanek, posušen ter zdrobljen je dober naravni vir astaxanthina, ki deluje kot antioksidant ter spodbuja barve.

ŠKOLJKE

Školjke in polži so dobra hrana za ribe, toda z njo moramo pravilno ravnati. Pri nakupu moramo biti pozorni na njihov izvor, saj se moramo zavedati, da so školjke naravni filtri morja, kar pomeni da se lahko v njih kopičijo tudi nezaželene snovi kot so strupi ki se pojavljajo pri cvetenju cianobakerij ter težkih kovin. Ne glede na njihov izvor ali vrsto jih je potrebno vedno prekuhati preden jih ponudimo ribam. V ribarnicah je najpogosteje na prodaj črna klapavica (Mytilus galloprovincialis), poznana tudi kot dagnja. Občasno pa so na voljo tudi druge školjke ali polži. Surove lahko ribam ponudimo le ostrige.  Ker sveže školjke zahtevajo malo več časa in priprav pogosto kupimo kar zamrznjene, ki so že očiščene ter blanširane. Zamrznjene klapavice odtalimo v hladilniku, odtaljene na cedilu speremo pod tekočo vodo nato pa jih v večji posodi kuhamo v vodi brez soli približno 10 do 15 minut. Ko se ohladijo jih narežemo na majhne koščke ter ponudimo ribam. Sveže nam bodo vzele malo več časa in pozornosti. Kuhanje školjk je običajno delo za kuharje, saj je potrebno paziti, da jih ne skuhamo preveč. Če ste vseeno dovolj pogumni in se želite preizkusiti v kuhanju svežih školjk, potem bodite pozorni da vedno kupite sveže školjke. Te imajo blag vonj po ribah ali morju, lupine so med rokovanjem tesno zaprte, saj se školjke na ta način branijo, zato je to dovolj dober dokaz, da so školjke še vedno žive. Školjke ki smrdijo po kanalizaciji ali starem morju ali morda po pokvarjenih ribah so že začele umirati in niso več sveže. Pred kuhanjem jih na hitro skrtačimo, toda s čiščenjem ne pretiravamo. Zavržemo vse odprte ali zlomljene školjke. V večji lonec zavremo vodo BREZ SOLI ter vanj damo školjke, ki jih med kuhanjem večkrat premešamo. Ko se začnejo odpirati so kuhane. Poberemo jih iz vode ter ohladimo. Ohlajene lahko postrežemo ribam. Školjke ki se med kuhanjem niso odprle ni potrebno metati proč, običajno je to znak, da niso bile izpostavljene dovolj visoki toploti, prav zato je pomembno da je lonec v katerem jih kuhamo dovolj velik, da se toplota enakomerno porazdeli.

klap

Slika 40: Ribe med hranjenjem s klapavico, školjke vsebujejo veliko vitamina C, vendar z njimi ne smemo hraniti prepogosto. Preden jih ponudimo ribam jih moramo dobro prekuhati.

HOBOTNICE IN LIGNJI

Tako kot školjke in polži tudi lignji ter hobotnice spadajo v deblo mehkužcev. V trgovinah in ribarnicah pogosto najdemo tako zamrznjene kot sveže lignje. Ker jih ni potrebno prekuhavati so zelo preprosti za hranjenje. Zamrznjene lignje odtalimo v hladilniku, speremo jih pod mrzlo vodo in nasekamo na primerno velike koščke. Priprava svežih lignjev ali hobotnice je popolnoma enaka, le da se izognemo procesu odtajanja, saj so na prodaj že očiščeni lignji. Pri rezanju moramo biti previdni, ker je njihovo meso čvrsto se bolje obnese, kadar jih narežemo na roke, saj se hidro zgodi, da jih z mikserjem narežemo preveč na drobno.

RAKI

Rake pogosto najdemo samo v specializiranih ribarnicah, občasno pa tudi v večjih trgovinah. Čeprav je meso rakov zelo kakovostno pa je hitro pokvarljivo zamrzovanja pa tudi ne prenese dobro. Zaradi teh lastnosti so raki zelo slaba izbira ribje hrane. Veliko bolj dostopne so rakove palčke, ki pa z raki nimajo nič opraviti.

Surimi ali rakove palčke so narejene in ostankov ribjega mesa ter krompirjevega škroba kateremu je dodan umetni okus po rakovih kleščah. Glede na sestavine sodi med neprimerno hrano, ampak je zadeva še vseeno manj škodljiva kot nekatere vrste komercialne ribje hrane. Iz tega lahko zaključimo, da rakove palčke kot osnovna hrana niso primerne, lahko pa jih občasno ponudimo ribam kot priboljšek. Običajno kakšen košček surimi palčk najdemo v zamrznjenih morskih sadežih, toda to ni razlog za preplah, saj ga lahko zavržemo ali pa ga v kombinaciji s kozicami in drugimi morskimi sadeži postrežemo ribam.

surimi

Slika 41: Surimi ali rakova palčka je običajno prisotna v mešanici zamrznjenih morskih sadežev. V majhnih količinah ni škodljiv, zato ga iz takšnih mešanic ni potrebno odstranjevati.

  1. RIBE

Glede ribjega mesa v ribji prehrani bi lahko debatirali v čisto samostojni temi. Kljub temu je neizpodbitno dejstvo, da mesojede ter vsejede ribe v svoji prehrani nujno potrebujejo beljakovine živalskega izvora, nekaj od teh pa naj bi bilo ribjih beljakovin. Proizvajalci ribje hrane to nadomestijo z ribjo moko, ki pa niti približno ni takšne kakovosti kot ribje meso, ki ga kupimo v trgovini. V tem primeru ima priprava domače hrane veliko prednost, saj lahko izbiramo kose ribjega mesa ki so neoporečni ter namenjeni prehrani ljudi. Veliko boljše vprašanje pa je, s katerimi ribami lahko hranimo akvarijske ribe.

Pri izbiri mesa moramo upoštevati predvsem dve stvari. Prva je izvor ribe, ki nam pove ali je bila riba ulovljena ali gojena. Druga pa je stopnja ogroženosti v naravi. Našim ribam moramo ponuditi kakovosten obrok, ki ne ogroža obstoj drugih živalskih vrst.

PROBLEMATIKA GOJENIH RIB

Pri gojenih ribah je največja problematika njihova prehrana ter naseljenost na kubični meter vode. Pri čemer so posebej problematične ribe kot so panga in tilapija, ki so gojene po Azijskih standardih. Te ribe so običajno hranjene z ribjo hrano slabše kakovosti, poleg tega pa je voda v kateri živijo ostankov antibiotikov. Raziskave na gojenih lososih potrjujejo, da so gojeni lososi najslabša možna izbira ribjega mesa, saj poleg velike koncentracije konzervansov ter antibiotikov vsebujejo tudi neprimerno razmerje med omega 3 in omega 6 maščobnimi kislinami. Takšno razmerje je posledica neprimerne prehrane, saj so ribe krmljene s hrano na osnovi koruze. V naravi lososi pojedo veliko vodnih živali, ki so bogate z omega 3 maščobnimi kislinami, v ujetništvu te možnosti nimajo, zato je njihova maščobno kislinska sestava drugačna. Meso gojenega lososa je obarvano z umetnimi barvili ki so v hrani, gojitelj pa lahko celo izbira koncentracijo barvil v glede na to, kakšne barve meso želi. Čeprav so gojene ribe iz vidika ohranjanja narave boljša izbira moramo biti pri njihovem nakupu izredno pazljivi. Kupimo le gojene ribe za katere vemo s kakšno krmo so hranjene in v kakšnih pogojih živijo. V Sloveniji imamo kar nekaj dobrih ribogojnic, kjer gojijo kakovostne potočne postrvi.

PROBLEMATIKA ULOVLJENIH RIB

Največji problem ulovljenih rib je prekomerni ribolov, ki je na določenih ribolovnih območjih dobesedno zdesetkal celotno ribjo populacijo. Nekatere vrste rib so zato postale kritično ogrožene ali na robu izumrtja. Tipični primer tega pojava so tuni. Na IUCN rdeči listi je razvrščenih osem vrst tunov, sedem jih je kritično ogroženih ali pa bodo to kmalu postali. Vse vrste so gospodarsko pomembne ribe, kot je na primer rumenoplavuti tun (Thunnus albacares), zato se veliko držav s popolno prepovedjo ribolova ne strinja. Težavo so delno rešili tako, da se ribe ki so lažje od 10 kg ne sme loviti, toda nadzor se težko izvaja. Glede na to, da obstajajo tudi drugi viri ribjega mesa je etično da razmislimo o alternativi in se mesu ogroženih rib kot so tuni, morski psi in mečarice odpovemo. Veliko bolj primerno je, da posežemo po manjših ribah, ki so tudi cenovno bolj ugodne, hkrati pa vsebujejo manj težkih kovin, saj zasedajo začetno mesto prehranjevalne verige. 

PRIMERNO RIBJE MESO

Načeloma je za prehrano akvarijskih rib dovolj kakovostno vsako meso ki je namenjeno za prehrano ljudi. Predvsem sta zelo priljubljena mesa tuna in losos. Sama raje posegam po mesu neogroženih ter ulovljenih rib, kot so trske (Boreogadus saida), Aljaški polak (Theragra chalcogramma) in sardele (Sardina pilchardus). Sardele so cenovno dostopne ter na omega 3 maščobnih kislinah zelo bogate ribe. Ker se prehranjujejo pretežno s planktonom in algami imajo nizko vsebnost težkih kovin v primerjavi z ostalimi večjimi plenilskimi ribami. Iz očiščenih rib ni potrebno odstranjevati kosti, saj so te mehke in zato ne predstavljajo nevarnost za večje ribe. Kadar z njimi hranimo manjše ribe pa jim odstranimo glavo ter hrbtenico. Pri vsejedih ribah meso rib naj ne presega več kot 12 % obroka, pri rastlinojedih vrstah pa se mu raje izognimo. Pri mesojedih vrstah pa je obrok lahko v celoti sestavljen iz celih rib ali koščkov ribjega mesa. Uporabimo lahko sveže ali zamrznjene ribe, pri čemer velja, da ribe ki smo jih odtalili ne smemo ponovno zamrzniti. Zamrznjene ribe predstavljajo manjše tveganje za prenos okužb, kljub temu pa se moramo zavedati, da nekatere vrste mikroorganizmov temperature pod ničlo preživijo v obliki spor.

  1. ZELIŠČA, ZDRAVILA in DODATKI

Star pregovor pravi, da za vsako bolezen rož'ca raste, prav zato ljudje že dolgo časa cenimo moč naravnih zdravil in zelišč. Ugotavljamo pa, da imajo nekatera zelišča pozitiven učinek tudi na živali. V ribji hrani zato pogosto najdemo dodatek kot je česen, saj v majhnih količinah krepi imunski sistem, toda z njim n smemo pretiravati, saj so v nasprotnem primeru njegovi učinki ravno nasprotni. Običajno na 1kg mešanice dodamo samo en strok česna ali pa žličko česnovega granulata.

Poleg česna lahko uporabimo tudi druga zelišča kot so morske alge, timijan, grahovec, in ingver. Kot dodatek se dobro obneseta čebelji propolis ali matični mleček. Ne smemo pa pozabiti tudi na pomen probiotikov in prebiotikov. Nekatere rastline ali dele rastlin lahko uporabimo kot zdravila ali preventivo. V vsakem primeru z njimi ni dobro pretiravati, tudi če so naravnega – rastlinskega ali živalskega izvora.

Poleg naravnih dodatkov lahko uporabimo tudi komercialne, že pripravljene dodatke. V to skupino štejemo različne vitamine, minerale, aminokislinske pripravke, toniko za pripravo vode ter posebna olja ali maščobne kisline.

ČESEN

Česen je trenutno najbolj raziskana rastlina v akvakulturi, vsebuje zdravilno učinkovino alicin, ki lahko deluje tudi antibakterijsko. Je pomemben antioksidant, ki hkrati deluje tudi očiščevalno in iz telesa izloča težke kovine. V akvaristiki ga po gosto uporabljamo za zatiranje notranjih ali zunanjih zajedavcev. Pogosto ga najdemo tudi v komercialni ribji hrani. Toda česen je dvorezni meč, z njim ni dobro pretiravati, uporabljati ga je treba zmerno in v majhnih količinah, dobro je da med uporabo česna kdaj naredimo premor. Na en kilogram hrane uporabimo le en strok svežega česna ali eno kavno žličko česnovega granulata. Kadar uporabimo sveži česen ga nikoli ne režemo z nožem, ampak ga stisnemo, na zraku ga pustimo nekaj minut, saj alicin postane bolj učinkovit, če je nekaj časa izpostavljen zraku, prav zato je česnov granulat bolj učinkovit kot sveži česen.

Zelo zanimiva se mi zdi študija o učinkovitosti česna, ki so jo objavili v reviji Journal of  Fish Diseases. Poskus so opravljali na gojenih šarenkah, ki so bile okužene z bakterijo Aeromanas hydrophila. V poskus so bile vključene tri skupine. Kontrolna skupina ni bila hranjena s česnom, prva je dobivala odmerek 0.5 g česna na 100 g hrane, druga pa 1g česna na 100 g hrane. V primerjavi s kontrolno skupino se je smrtnost zmanjšala, ribe pa so imele tudi boljšo aminokislinsko sestavo mesa.

Zelo zanimiv poskus so naredili tudi v Egiptu, kjer so v poskusni skupini tilapije osem mesecev hranili s hrano ki vsebuje česen. Kontrolna skupina česna ni dobivala, nato so hrano s česnom ukinili ter obe skupini namerno okužili z bakterijo Aeromanas hydrophila. V skupini ki je bila hranjena s česnom je bilo veliko manj bolnih rib kot v kontroli, kar dokazuje, da česen izboljšuje imunski sistem. Članek je bil objavljen v Journal of Venomous Animals and Toxins including Tropical Diseases.

ASTAXANTHIN

Astaxanthin je karotenoidni pigment, ki ga najdemo pri vodnih živalih. Lahko je umetnega ali naravnega izvora. Naravno obliko dobimo iz lupinic rakov, krila, jastogov ali lososovih lusk. V ribji hrani ga najdemo predvsem kot sestavino zaradi katere so ribe bolj intenzivno obarvane, ima pa tudi druge pozitivne lastnosti. Na celični ravni ščiti organizem pred oksidacijo in UV sevanjem.  Številne študije na sesalcih so pokazale, da astaksantin inducira ksenobiotične metabolne encime v jetrih, to bi lahko pomagalo pri preprečevanju rakastih tvorb. Pri ribah sumijo, da ima zelo pomembno vlogo takrat, kadar so živali dolgoročno izpostavljene večji količini nitritov, saj živali ki so hranjene z astaksantinom bolje prenašajo obremenitve z nitriti.

Astaxanthin je karotenoid, in je soroden beta karotenu, toda kot antioksidant je veliko bolj učinkovit.  Prav zato ima v naravi številne funkcije. Znanstveniki so mnenja, da je ravno astaxanthin tisti ki omogoča vzdržljivost lososov da plavajo proti toku. Izboljšuje imunski odziv ter zavira rast rakavih celic. Lahko deluje kot konzervans zato v hrano v kateri je dodan ni potrebno dodatno obdelati s konzervansi.

PROBIOTIKI IN PREBIOTIKI

Probiotiki so posebne skupine koristnih bakterij, ki se naselijo v prebavilih živali. Tam imajo različne biološke funkcije ki vplivajo na zdravje ter boljše počutje živali. Pri ribah probiotične bakterije naseljujejo tudi škrge ter jih tako varujejo red negativnimi vplivi iz okolja. Najpomembnejši skupini probiotičnih bakterij sta Lactobacillus in Bifidobacterium. Pozitivni učinki probiotikov se že dolgo uporabljajo za odpravljanje težav s prebavo, dobre rezultate pa dajejo tudi pri zdravljenju bakterijskih bolezni. Njihovo učinkovitost povečamo kadar jim dodamo prebiotike. Prebiotiki so hrana za koristne bakterije, z njimi zagotovimo, da probiotične bakterije vedno dobijo dovolj hrane ter opravljajo maksimalno funkcijo v organizmu.

Probiotične bakterije lahko kupimo kot posebne pripravke, ali pa jih gojimo doma. Lahko jih dodamo tudi doma pripravljeni hrani, zamrznjene bodo po odtajanju še vedno učinkovite, če le ne bodo zamrznjene dlje kot eno leto. V trgovinah so na voljo kot žive bakterije v obliki raztopin ali kot spore v obliki praškov.

VITAMINI IN MINERALI

Vitamini so organske učinkovine razdelimo jih v vodotopne ter  vitamine topne v maščobah. Minerali so anorganske učinkovine, ki so potrebne predvsem za normalno delovanje presnove ter encimov. Poznamo mikro in makroelemente. Kljub temu da so vitamini življenjsko pomembni, pa je lahko njihovo predoziranje enako nevarno kot pomanjkanje. Vsak vitamin ima določeno funkcijo, njegovo predoziranje ali pomanjkanje pa te funkcije moti. Vitamin A ima zelo pomembno vlogo pri tvorjenju spolnih celic ter fetalnem razvoju, zato se pomanjkanje ali prebitek tega vitamina kaže v neplodnosti ali nepravilnem razvoju ribjih mladic. Vitamin A je prisoten samo v živilih živalskega izvora, v rastlinskem svetu pa ta vitamin nastopa v obliki karotenov, najbolj poznan je β – karoten, ki so ga živali v telesu sposobne pretvoriti v aktivno obliko vitamin A. Največ  β – karotena vsebuje korenje, paprika in špinača. Vitamin E je najbolj aktiven vitamin, ki hkrati deluje kot antioksidant, povezan je s presnovo selena in ščiti celice pred oksidacijo. Pomanjkanje vitamina E pri ribah se kaže predvsem v slabši imunski odpornosti ter krvavitvah na koži. Vitamin K je eden iz med redkih v maščobi topnih vitaminov, ki ga v hrano ni potrebno dodajati, saj ga kot stranski produkt tvorijo bakterije ki so naseljene v črevesu vsakega organizma. Če ima žival ustrezno mikrofloro v črevesu, potem so njene potrebe po vitaminu K pokrite. Presežki vitamina K so toksični, prebitki pa se kažejo v zaostali ter slabši rasti.

IZVLEČKI RASTLIN

To da imajo nekatere rastline pozitiven vpliv na določene organe je med ljudmi poznano že dolgo časa, pred uporabo zdravil so se bolezni zdravile le z rastlinskimi zvarki ter podobnimi pripravki rastlinskega izvora. Z dodajanjem rastlinskih ekstraktov lahko pozitivno vplivamo na razvoj koristnih bakterij ter dogajanje v organizmu. Timijan vsebuje veliko selena in folne kisline, peteršilj čisti ledvice ter preprečuje nastajanje ledvičnih kamnov. Načeloma lahko kot dodatek v hrani uporabimo vsako rastlino z zdravilnim učinkom, dokler z njeno količino ne pretiravamo. Najpogosteje v akvaristiki uporabljamo timijan, ameriški slamnik, tropotec, kamilico in rman. Poskusimo pa se izogniti janežu in podobnim zeliščem ki vsebujejo velike količine kumarina.

rož

Slika 42: Ameriški slamnik ima pozitiven vpliv na imunski sistem, venčne liste lahko v majhnih količinah uporabimo kot dodatek pri pripravah domačih krmnih mešanic.

AGAR

Nekateri proizvajalci ponujajo ribjo hrano v gelu ali pasti, običajno je takšni pasti dodano želirno sredstvo, kot je na primer guar gumi, pektin, agar in želatina. Želatina za uporabo v ribji prehrani ni primerna, saj je izdelana iz kosti ter kož sesalcev ali ptic. Vsebuje veliko kolagena ki ga ribe ne morejo prebaviti, prav zato se hrani ki vsebuje želatino izogibamo. Če na deklaraciji izdelka piše želatina, živalska želatina ali želirno sredstvo, potem smo lahko prepričani, da izdelek vsebuje želatino in je za ribe neprimeren. Alternativa želatini so želira sredstva rastlinskega izvora, med njimi je najprimernejši agar. Agar je narejen iz celičnih sten rjavih morskih alg. Nima posebne hranilne vrednosti saj je neprebavljiv, vendar ribam ne škoduje. Uporabljamo ga kot vezivo ali gostilo. V doma pripravljeno hrano ga dodajamo zato, da hrana manj kali vodo, posebej če so delčki majhni. Druga zgoščevalca rastlinskega izvora sta guar gumi in pektin. Guar gumi nastaja pri mletju plodov stročnice guarja, pri ljudeh lahko povzroča zaprtost, zato se svetuje previdnost pri uporabi za domače živali. Pektin dobivamo iz sadja.

JAJCA

Posušena jajca ali jajca v prahu so pogosta sestavina, ki jo zasledimo v večini komercialno predelanih hran. Jajca so beljakovinsko živilo,  beljak je  v večini sestavljen iz vode in beljakovin, med tem ko rumenjak sestavljajo tudi maščobe in vitamini. Beljakovine ki se nahajajo v jajcu so prebavljive, prav zato jih radi mešajo v hrano, saj predstavljajo poceni vir beljakovin. Jajčni rumenjak lahko za prvo silo uporabimo kot hrano mladicam, toda le v skrajni sili in ko res ni druge rešitve, saj močno kalijo vodo in so bogat vir fosforja. Če hrana vsebuje jajca se ji raje izognimo, ali pa jo uporabljamo v zelo majhnih količinah, tako se bomo izognili povišani vrednosti fosfatov.

SIROTKA

Sirotka je še en zelo poceni vir beljakovin, vsebuje beljakovino kapa kazein, zato občasno na deklaracijah vsebnost sirotke skrijejo kar z besedo »kapa kazein« ali mlečne beljakovine. Mlečne beljakovine so kakovostne, toda pri ribah je prebavljivost teh beljakovin zelo slabo raziskana, in ker v naravi ribe ne morejo imeti stika z mlekom lahko upravičeno sumimo, da je njihova prebavljivost zelo slaba. Sirotka se torej v ribjo hrano dodaja izključno zato, da se vsebnost beljakovin v hrani poviša, nima pa nikakršne pozitivne funkcije. Neprebavljene beljakovine se izločijo iz telesa, kar pomeni da takšni iztrebki vsebujejo več dušika, večja vsebnost dušika v iztrebkih pa pomeni večjo količino nitrita v končnem procesu delovanja bakterij v filtru. Hrani ki vsebuje mlečne ali druge neprebavljive beljakovine se zato raje izognimo.

PROPOLIS IN MATIČNI MLEČEK

Propolis in matični mleček nastajata v čebeljem panju. Znano je da so čebelji produkti dobri za zdravje ljudi, njihovi pozitivni učinki pa se vedno bolj kažejo tudi pri uporabi za domače živali. To sta proizvoda ki ju nikakor ne smemo uporabljati v velikih količinah, ampak izključno kot dodatka. Oba imata rahle antibakterijske lastnosti, vsebujeta vitamine iz skupine B, C vitamin in pospešujeta drst ter stimulirata razvoj spolnih celic pri ribah.

  1. HRANILNI KAMNI

Večina rib se v naravi hrani z bakterijskim prerastom, to je sluz, ki je kombinacija alg ter mikroorganizmov in prerašča trde površine ter liste rastlin. Te ribe imajo posebej v ta namen oblikovan ustni aparat, ki je prilagojen za strganje, praskanje ali sesanje. S hranilnimi kamni jim omogočimo naraven način prehranjevanja ob enem pa opazujemo njihovo naravno obnašanje.

Gre za ploščate kamne ki jih premažemo z doma pripravljeno mešanico zelenjave ali naupiji artemie. Priprava je preprosta in vzame malo časa, na ta način hranimo različne some oklepničarje, rastlinojede ostrižnike iz afriških jezer, lisičke, ploščate činklje ter številne druge ribe.

PRIPRAVA HRANILNEGA KAMNA Z ARTEMIO

Hranilni kamen z artemio je odlični način, kako tudi povsem odrasle ribe lahko nahranimo z doma gojenimi naupiji solinskih rakcev. Rakce lahko dodatno obogatimo tako, da jih nahranimo s spirulino. Naupije ulovimo in jih precedimo skozi cedilo ali krpo, dobro jih speremo pod tekočo vodo, nato pa jih z žlico namažemo po površini ploščatega kamna. Pustimo stati čez noč, da se posuši. V hladilniku lahko takšen kamen hranimo do enega tedna. Takšen kamen bodo z veseljem strgale različne ribe.

PRIPRAVA HRANILNEGA KAMNA Z ZELENJAVO

Na zelo podoben način lahko pripravimo tudi kamen z zelenjavo. Zelenjavo kot je na primer špinača ali korenček prekuhamo, ohladimo in spasiramo. Ohlajeno mešanico namažemo na kamen ter pustimo da se posuši. Uporabimo lahko različno zelenjavo, zelišča ali kombinacije. Če se nam mudi lahko na kamen položimo kar cele liste regrata, špinače ali solate, saj se bodo tudi ti posušili brez večjih težav. Takšen kamen je najprimernejši za some oklepničarje, lisičke ter rastlinojede ostrižnike afriških jezer. V hladilniku ga lahko hranimo približno en teden.

PRIPRAVA HRANILNEGA KAMNA Z ALGAMI

Priprava kamna z algami zahteva malo več dela in priprav. Za izdelavo potrebujemo jedilne alge kot so na primer alge za suši, spirulina ali chlorella v prahu. Alge zmešamo z vodo da dobimo srednje gosto maso, nato pa jo namažemo po kamnu. Tudi tokrat pustimo da se posuši. Od vseh hranilnih kamnov se bodo ti v hladilniku obdržali najdlje.

Ko izdelujemo hranilni kamen lahko naredimo tudi različne kombinacije, na primer hranilni kamen, ki je iz artemie ter špinače, ali pa špinači dodamo spirulino, ko poznamo osnovo izdelave se lahko igramo.

  1. TRIKI ZA HRANJENJE

Najpogostejše vprašanje, i se pojavlja predvsem pri hranjenju rib s sadjem in zelenjavo je »kako zadevo pritrditi tako, da potone«. Ker je večina listnate zelenjave ali sadja lažja od vode plava na površju, kar zna zelo otežiti hranjenje, posebej, če so ribe navajene, da hrano pobirajo bližje tlom. Obstaja nekaj zelo preprostih, poceni in učinkovitih načinov kako hrano drimo blizu dna ali na pesku.

ELASTIKA

Navadna kuhinjska elastika je hitra in učinkovita rešitev. Potrebujemo le dve stvari, kamen ter elastiko. Hrano nato pritrdimo na kamen s pomočjo elastike. Ta metoda je primerna za skoraj vse vrste sadja in zelenjave. Malo težav nam lahko povzroča pri pritrditvi banan ali kivija, saj mehko sadje zareže ter razpolovi. 

ba

Slika 43: Banana ki je z elastiko pritrjena na keramični obroč. Elastika sadje in zelenjavo močno stisne, zato ni najbolj primerna za mehko sadje ali zelenjavo, saj se čez čas razpolovi.

KOVINSKA PALICA (jedilna vilice, nož ali žlica)

Ta metoda je hitra ter zelo preprosta, primerna je predvsem za trdo sadje in zelenjavo kot so jabolka, bučke in kumare. Rezino preprosto napičimo na kovinsko palico iz nerjavečega jekla, če palice nimamo pa si lahko pomagamo tudi z običajnim jedilnim priborom. Metoda morda izgleda malo smešna, saj je akvarij videti kot da so v njem ražnjiči, je pa zelo učinkovita.

ŠČIPALKA NA PRISESEK

Za bolj nežno listnato zelenjavo se uporablja ščipalka ki se s priseskom pritrdi na steklo akvarija. Lahko jo kupimo, ali pa si jo naredimo sami iz običajne sponke za papir.

KERAMIČNI OBROČ

Keramični obroč običajno dobimo pri nakupu akvarijskih rastlin, saj se uporablja za obtežitev lončkov ali rastlin. Takšen obroč je praktičen in uporaben pri hranjenju, posebej takrat kadar hranimo z mehkim sadjem, ki ga z ostalimi metodami ne moremo fiksirati.

MREŽICA

Mrežica je posebej primerna za hranjenje talnih rib z liofilizirano hrano v kockah, kot so na primer solinski rakci ali tubifeksi. Če se ribe hranijo na površju ta metoda ni potrebna, saj se liofolizirana hrana ne potopi. Težavo predstavlja takrat, ko z njo želimo nahraniti ribe ki so na dnu. Takrat si lahko iz starega lončka za akvarijske rastline ter obroča iz gline naredimo krmilnik ki bo dovolil talnim ribam, da se hranijo pri dnu.

 

bb

Slika 44: Preprost krmilnik domače izdelave za liofolizirano hrano.

  1. DOMAČA HRANA

Zdravo ter okusno hrano za ribe si lahko pripravimo sami. Sestavine dobimo v vsaki večji živilski trgovini ali ribarnici. Prednost takšne hrane je v tem, da natančno poznamo izvor sestavin, njihovo razmerje ter kakovost. Obroke lahko prilagajamo potrebam naših rib. Sami se odločamo kakšno bo razmerje med mesnim ter zelenjavnim delom, ali pa pripravimo čisto svojo mešanico za rastlinojede. Takšna hrana je lahko v zamrzovalniku shranjena tudi do enega leta, bolje pa je da jo pripravljamo sproti ter jo zamrznemo le za nekaj mesecev. Če je pravilno ter skrbno sestavljena lahko popolnoma nadomesti komercialno ribjo hrano. Največ težav nam bodo pri pripravi delali dodatki, kot so vitaminsko mineralne mešanice in esencialne maščobne kisline kot so na primer omega 3. To težavo najenostavnejše rešimo tako, da v hrano dodamo že pripravljene preparate  ter tonike, kupimo jih v vsaki bolje založeni trgovini za živali.

Pri pripravi domače hrane nas najbolj zanimajo recepti, toda preden vam napišem nekaj receptov, ki jih uporabljam tudi sama vam naj povem, da je priprava ribje hrane v celoti odvisna od ribjih vrst ki jih imamo v akvariju. Posebej moramo biti previdni pri vnosu beljakovin živalskega izvora pri mesojedih ter rastlinojedih vrstah. Na splošno naj bi hrana za ribe vsebovala 50 % beljakovin. V ta delež je zajeta količina skupnih beljakovin, tako rastlinskega kot živalskega izvora. To informacijo moramo upoštevati pri sestavi hrane, saj je potreba po beljakovinah ista za vse živali, nimajo pa vse istih potreb po beljakovinah živalskega izvora. Pri vsejedih vrstah naj bi beljakovine živalskega izvora predstavljale le 20 %, pri rastlinojedih manj kot 20% ter pri mesojedih približno 40 do 50 %. Da lažje naredimo popolno krmno mešanico ter zadostimo potrebe po beljakovinah pri posameznih vrstah rib si najlažje pomagamo tako, da vemo koliko surovih beljakovin vsebuje posamezna sestavina. Na ta način lahko približno izračunamo koliko gramov posamezne sestavine dodamo v hrano, da bomo na koncu dosegli približno zadostili potrebo po beljakovinah za posamezne ribe.

 tabl

Tabela 5: Vsebnost beljakovin v posameznem živilu, ki ga lahko uporabimo za izdelavo ribje hrane.

Poleg beljakovin so v prehrani zelo pomembni ogljikovi hidrati. Komercialne ribje hrane kot vir ogljikovih hidratov najpogosteje dodajajo različne vrste mok ter žit. Za ribe pa je kot vir ogljikovih hidratov veliko bolj primerno sadje ali zelenjava kot so hokaido buče in korenček. Sadje ter nekatere vrste zelenjave vsebujejo fruktozo, ki je dober vir energije hkrati pa za razliko od žitne moke vsebuje surove vlaknine ter s tem ne zapira prebavnih poti pri ribah. Prav zato je dobro, da tudi mesojedim ribam v hrano primešamo vsaj nekaj sadja in zelenjave.

Osnovne sestavine so enake v vseh receptih, recepte pa ločimo na mesne, vsejede ali rastlinojede.  Pri rastlinojedih ter vsejedih ribah pazimo da ne pretiravamo z vnosom živalskih beljakovin.


  1. RECEPTI

Recepti za pripravo domačih ribjih mešanic so zelo različni, glede na tipe rib ločimo rastlinojede, mesojede ter vsejede recepte. Vsejedi recepti vsebujejo približno 40 % mesnega dela, mesni recepti več kot 40%, rastlinojedi pa manj ali nič.

Priprava velja za vse enako, sestavine moramo narezati na dovolj velike koščke da jih ribe lahko pojejo. To pomeni, da koščki hrane ne smejo biti večji od ribje zenice. Običajno to naredimo kar z mikserjem. Vse recepte lahko spremenimo v hranilne kamne, le da v tem primeru sestavine zmiksamo v tekočo maso, ki jo nato namažemo na kamen in pustimo da se posuši.

Vsako sestavino recepta lahko uporabimo kot samostojno hrano ali v drugem receptu.

Dodatki kot so probiotiki, zelišča, vitamini, minerali, alge in maščobne kisline so priporočljivi v vsaki hrani, z njimi zagotavljamo višjo kakovost ter potrebe po vitaminih in mineralih. Zadostuje če v hrano mešamo klasične vitaminske pripravke za ribe, ki jih kupimo v specializiranih trgovinah. Pri nakupu vitaminov ter mineralov pazimo na kakovost pripravkov, predvsem se izogibamo vitaminom in konzervansov ki so zdravju škodljivi.

Recept 1: VEGI MIKS – hrana brez mesa za rastlinojede.

Potrebujemo Korenje, špinačo, brokoli, listje rdeče pese, kalčke lucerne (alfalfa), čičeriko, alge nori brez dodane soli, spirulina v prahu.

Dodatki: Agar za vezivo in proti kaljenju vode, probiotiki, vitamini in strok česna na 1 kg hrane.

Korenje, špinačo in brokoli blanširamo na vodni pari. Čičeriko en dan prej namakamo v veliki posodi z vodo, nato jo operemo, odcedimo in kuhamo v večjem loncu vsaj eno uro. Čičerika vsebuje zelo veliko beljakovin, zato v tej hrani predstavlja beljakovinsko komponento, vendar naj ne presega več kot 30% hrane. Ko so sestavine skuhane počakamo, da se ohladijo, nato jih z nožem ali z mikserjem narežemo na primerno velike koščke. Maso stresemo v večjo posodo. Listje rdeče pese in kalčke ni potrebno prekuhavati. Po navodilih pripravimo agar, vanj dodamo spirulino in zdrobljene nori alge, nato pa agar vmešamo v maso. Hrana je pripravljena ko se agar strdi.  Če smo pripravili večjo količino hrane jo lahko zamrznemo, v hladilniku lahko počaka 3 dni. Za lažje hranjenje lahko maso nalijemo v modelčke za led.

Nasvet: Vitamine in probiotike lahko na koščke hrane nakapamo tik pred hranjenjem. Namesto špinače lahko uporabimo listje rdeče pese, ki vsebuje veliko β – karotenov in s tem pomaga k bolj izraziti obarvanosti rdečih in rumenih tonov.

Recept 2: VEGI MIKS ZA IZBIRČNE – hrana pretežno rastlinskega izvora z dodatkom kozic.

Nekatere ribe so zelo izbirčne in se rastlinske hrane ne bodo dotaknile, če ta nima znan vonj. Težavo rešimo tako, da zelenjavni mešanici dodamo kakšno vrsto mesa, kot so na primer repki kozic ali serdin.

Za to hrano potrebujemo Korenje, brokoli, sladek krompir, radič, pomarančo, jabolko, agar rastlinskega izvora, malo kozic, školjk ali kakšnega drugega primernega mesa. Namesto radiča lahko uporabimo špinačo, kot dodatke pa lahko dodamo peteršilj.

Priprava: Če uporabljamo meso školjk, potem jih skuhamo in ohladimo. Korenje in brokoli blanširamo. Sladek krompir olupimo in skuhamo. Pomarančo olupimo in dobro očistimo, iz vsake rezine odstranimo kožico in zberemo celice v posebni posodici. Jabolki odstranimo peške. Nato vse sestavine, razen pomarančnih celic zmikamo na primerno velike koščke. Dodamo pomarančne celice in premešamo. Če se nam zdi, da so koščki hrane predrobni, ali da nam bo hrana kalila vodo dodamo agar ki ga pripravimo po navodilih, ki so navedena na embalaži. Večjo količino hrane lahko zamrznemo, v njo pa lahko primešamo tudi kakšen dodatek ali še kakšno sestavino.

Nasvet: Če nismo prepričani ali nam bo hrana kalila vodo, potem vzamemo malo večji steklen kozarec, ki ga napolnimo z vodo, vanj damo malo hrane in opazujemo njeno obnašanje.

Recept 3: BELJAKOVINE RASTLINSKEGA IZVORA – mešanica rastlinske hrane bogate z beljakovinami.

Potrebujemo Čičeriko, špinačo, korenje, bučko, spirulino v prahu, agar, po želji lahko receptu dodamo file ribe ali kozice.

Priprava: Čičeriko pred kuhanjem vsaj 8 ur namakamo v vodi, nato jo operemo, precedimo in kuhamo vsaj eno uro. Kuhani čičeriki odstranimo kožico. Špinačo, korenje in bučko blanširamo. Ohlajene sestavine narežemo na drobne koščke injih po potrebi zgostimo z agarjem. Tako kot vse doma pripravljene hrane, tudi ta v hladilniku počaka 3 dni, lahko pa jo shranimo v zamrzovalniku.

Recept 4:  BELJAKOVINE ŽIVALSKEGA IZVORA Ribje meso, kuhane klapavice, kozice, spirulina v prahu, lignji.

Kot smo videli v prejšnjih primerih so recepti bili pretežno sestavljeni iz zelenjave, pri hrani za mesojede ribe pa mora biti v njej več beljakovin živalskega izvora. Ribje meso v tej hrani naj predstavlja najmanjši delež in je obvezno samo če hranimo velike plenilske ribe. Za izdelavo takšne hrane potrebujemo malo ribjega mesa, kuhane klapavice, repke kozic in lignje. Priporočljivo je da se tej hrani doda vsaj malo zelenjave, naprimer rdečo papriko, korenje, spirulino ali špinačo. Sestavine narežemo ali zmiksamo na ustrezno velike koščke, če je potrebno dodamo tudi agar.

Recept 6: BELJAKOVINE ŽIVALSKEGA IZVORA ZA POGUMNE – mesna hrana iz deževnikov.

Deževniki so bogati z beljakovinami, žive deževnike lahko gojimo kot živo hrano za malo večje ribe. Toda če smo dovolj pogumni jih lahko ponudimo tudi manjšim ribam, le narezati jih je potrebno na primerno velike koščke. Deževnikov ne lovimo v naravi, ampak uporabimo izključno gojene kulture, tako preprečimo morebitne okužbe ali bolezni. Številne priznane blagovne znamke že razmišljajo, da bi ribjo moko nadomestile z moko iz deževnikov, saj je ta vrsta moke naravi bolj prijazna, cenejša in hkrati bolj kakovostna. V bolje založenih trgovinah za živali lahko kupimo deževnike ki so namenjeni za hrano hišnim ljubljenčkom, takšne deževnike lahko uporabimo za izdelavo zamrznjene hrane, z njimi ravnamo enako kot z ostalimi sestavinami, zato je izdelava te hrane namenjena izključno samo najbolj pogumnim in zagrizenim akvaristom. Za izdelavo potrebujemo porcijo deževnikov. Najbolje je, da deževnike pred pripravo dva dni pustimo v posodi brez zemlje, tako se bo iz njih izločila zemlja, če želimo pa jih lahko po treh dneh nahranimo, tako se bodo njihova prebavila nasičila s hrano ki jo bodo pojedli. Če za ta namen uporabimo spirulino jih bomo še dodatno obogatili. Očiščene in nahranjene deževnike nato narežemo na majhne koščke ali pa jih zmiksamo.

  1. ZAKLJUČEK

Članek ni bil namenjen iskanju ali izpostavljanju blagovnih znamk različnih proizvajalcev, ampak temu, da se pri nakupu hrane za ribe začnemo obnašati kot odgovorni kupci. Pred nakupom vedno preberemo sestavine ter analitsko sestavo, če je le mogoče preberemo sestavo ki je zapisana na originalni embalaži, saj se pogosto zgodi, da se prevodi deklaracij ne ujemajo z zapisom na originalnih embalažah. Razlogov za ta pojav je veliko in ni nujno, da o posledica zavajanja, ampak le posledica neznanja. Moj odnos proti industrijsko pripravljeni hrani ni negativen, saj obstaja nekaj hran, ki so po kakovosti enakovredne zamrznjeni, liofilizirani ali sušeni hrani. Kljub temu sem mnenja, da ta hrana ne more nadomestiti raznolike žive hrane, ki jo ribe dobijo v naravi, zato je moj namen s tem člankom aktivirati akvariste, da začnejo razmišljati v tej smeri. Če ribe vsaj enkrat na teden dobijo košček sveže, nepredelane, hrane smo jim s tem izboljšali kakovost njihovega življenja.

be

Slika 45: Na deklaraciji originalne embalaže je zapisana sporna sestavina mesna moka, ki pa na deklaraciji v slovenskem prevodu ni navedena. Na takšne malenkosti moramo biti še posebej pozorni, sploh če gre za sporne sestavine, ki ne sodijo v kakovostno ribjo hrano.

  1. PRILOGA – IZRAČUNI IN FORMULE ZA IZRAČUNE

kl 2

kl 3

 

kl 1

             Vrsta ribe

Hranilna snov

MLADICE

VSEJEDI

MESOJEDI

RASTLINOJEDI

OGLJIKOVI

HIDRATI

 0 – 3 %

max. 40%  max. 40% max. 40%

MAŠČOBE

8 %

8 %

8 %

 3 %

BELJAKOVINE

50 %

45 %

 45 – 50 %

15 – 30 %

VLAKNINE

min. 5% min. 8%

8 %

min. 10%

PEPEL

max. 11%
max. 11% max. 11%

max. 11%

  1. 1.VIRI

Andrej Orešnik, Ajda Kermauner, Osnove prehrane živali, učbenik, Kmetijska založba, 2009

Coral Reef Magazine, How to Safely Buy Frozen Fish Food, http://www.coralreefmagazine.com/how-to-safely-buy-frozen-fish-food/ (19.06. 2017)

Dennerle, http://dennerle.com/en/products/aquaristic/feeding/basiccolour-food/complete-gourmet-menu, (19.06. 2017)

Edward J. Noga, Fish Disease: Diagnosis and Treatment, https://books.google.si/books?id=M5GZGH3W-IEC&pg=PT386&lpg=PT386&dq=bacteria+in+frozen+fish+feed&source=bl&ots=jac5ZJ5ePa&sig=JKf_cuOUe9asgIma81zByht8EbQ&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwis057O7bzUAhWDvhQKHRJ6C4Y4ChDoAQhUMAY#v=onepage&q=bacteria%20in%20frozen%20fish%20feed&f=false (19.06. 2017)

Feedipedia, http://www.feedipedia.org/node/208 (19.06. 2017)

FishLore, Aquarium Fish Nutrition, https://www.fishlore.com/aquariummagazine/june08/fish-nutrition.htm (19.06. 2017)

O.A. Sogbesan, A.A.A. Ugwumba, C.T. Madu, S.S. Eze and J. Isa, 2007. Culture and Utilization of Earthworm as Animal Protein Supplement in the Diet of Heterobranchus longifilis Fingerlings. Journal of Fisheries and Aquatic Science, 2: 375-386. (19.06. 2017)

Oscar Fish, Fish food ingredients, http://www.oscarfish.com/fish-food-ingredients.html, (19.06. 2017)

Otley Aquarist Society, http://www.otleyaquaristsociety.co.uk/FROZEN%20FOODS%20FOR%20AQUATIC%20LIVESTOCK.htm (19.06. 2017)

Reef 2 Rainforest, Test Results Refute Frozen Fish Food Mercury Scare, http://www.reef2rainforest.com/2015/04/30/test-results-refute-frozen-fish-food-mercury-scare/ (19.06. 2017)

Reefs, The Thomas Brown Mercury Disclosure, https://reefs.com/2015/04/27/the-thomas-brown-mercury-disclosure/ (19.06. 2017)

Sera Denmark, Sera Vipan, https://www.sera.de/us/product/sera-vipan-1/, (19.06. 2017)

Spletna trgovina Zoofast, http://www.zoofast.si/tropical-d-allio-plus-granulirana-hrana-za-paletek-pg-16108.html (19.06. 2017)

Steven Craig, Assistant Professor, Virginia-Maryland Regional College of Veterinary Medicine; and L. A. Helfrich, Extension Specialist and Professor, Department of Fisheries and Wildlife Sciences; Virginia Tech, Understanding Fish Nutrition, Feeds, and Feeding, https://www.pubs.ext.vt.edu/420/420-256/420-256.html (19.06. 2017)

Shalaby A. M.; Khattab Y. A.; Abdel Rahman A. M., Journal of Venomous Animals and Toxins including Tropical Diseases, On-line version ISSN 1678-9199, http://www.scielo.br/scielo.php?pid=S1678-91992006000200003&script=sci_arttext&tlng=pt (19.06. 2017)

Tropical, Supervit, http://tropical.pl/tropical/product/supervit, (19.06. 2017)

Top 15 Natural Foods Herbs Breeding Fish, All Natural Pet Care, http://allnaturalpetcare.com/blog/2014/05/16/top-15-natural-foods-herbs-breeding-fish/, (19.06. 2017)

The Spruce, Fish food nutrition, https://www.thespruce.com/fish-food-nutrition-1378503 (19.06. 2017)

Viri fotografij:

Slike 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 14, 15, 16, 17, 19, 21, 21, 22, 22a, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 32, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45: Tjaša Kotnik

Slika 13: Spletna trgovina Zoofast, http://www.zoofast.si/tropical-d-allio-plus-granulirana-hrana-za-paletek-pg-16108.html (19.06. 2017)

Slika 18: Spletna trgovina Akwarium, http://akwarium.info.pl/index.php/pokarmy-tropical/2791-tropical-red-mico-colour-sticks (19.06. 2017)

Slika 30: http://www.biolib.cz/en/image/id285635/, avtor Zdeněk Hyan.

Slika 31: https://www.researchgate.net/publication/283077225_Biology_and_Ecology_of_Perch_Parasites

Posnetek izdelave hrane Tetra: https://www.youtube.com/watch?v=8Q_H-LvAvTE

Tjaša Kotnik

 

 

 

Facebook

Revija

SAM 2013

Preberite novo izdajo revije SAM, kjer boste našli marsikatero zanimivost iz sveta akvaristike.

Sodelujemo z

Sponzorji

Sodelujemo z

Izvedba Web+ER